Nevsakdanji vsakdan

Pozdrav!

Sicer sem drugi blogovski zapis hotela začeti z opisom običajnega dneva, vendar nas je danes presenetilo nujno stanje, ki mi je dodobra dvignilo pulz in ga moram zato opisati že takoj v uvodu. Zjutraj je kot prvi pacient v ambulanto prišel 20-letni bolnik z veliko oteklino pod spodnjo čeljustjo, bolečinami, vročino ter težkim požiranjem. Težave so se začele večer prej. Posumili smo na Ludwigovo angino, hitro potekajočo bakterijsko okužbo ustnega dna, ki se zaradi zaprtja dihalne poti lahko zaplete z dihalno stisko. Fant je pri nas dobil intravenske antibiotke, nato smo ga po hitrem postopku odpeljali v eno uro oddaljeno bolnico v Kisumu. Ob tem smo imeli ves čas pri sebi improviziran set prve pomoči za konikotomijo, vendar na srečo se oteklina ni večala, do težav z dihanjem med vožnjo ni prišlo in tako je set (na srečo) ostal nedotaknjen. To je bil naš prvi transport v Keniji.

Tako, sedaj lahko nadaljujem z opisom običajnega dneva na kliniki:

Zjutraj nas zbudi zvonjenje bližnje cerkve, dnevna svetloba ali Hačaturjanov Sabre dance na Žigovi budilki, ki neumorno igra in ob tem zbudi vse ostale, le lastnik si vzame čas, da jo sliši in po parih minutah, ko se zave, da to niso sanje, tudi ugasne. Po branju, sprehajanju ali poslušanju glasbe sledi zajtrk. Najraje imamo vroče miške s cimetom (mandazi) ali palačinke, ki jih z lahkoto pospravimo z nepogrešljivima arašidovim maslom ter izvrstno ter popolnoma naravno jagodno marmelado. Po obvezni (zaenkrat še slovenski) kavi sledi delo na kliniki.

Delo poteka v štirih ambulantah; Ester in jaz sva najbolj veseli internističnih pacientov, Lana ob tem z navdušenjem kaj zašije, Marvin pa občasno izpuli kakšen zob, z nasmehom pacientom dodeli očala ali nam ‘konziliarno’ pogleda raznovrstne kožne spremembe. Zunaj pod krošnjami se pod strogim Žigovim očesom izvaja program kroničnih ran. Ob četrtkih poleg vsega ostalega izvajamo tudi nutrition program za podhranjene otroke.

Nepogrešljiv je tudi naš laborant William, ki dela krvne razmaze za malarijo, pod mikroskopom pregleda urin in blato. Na voljo imamo še urinske lističe, hitre teste za HIV, streptokokni antigen, tifus, H. pylori ter hemoglobin. ‘Preprostejše’ paciente pošljemo v Bondo (bližnje mesto) na rentgen, ultrazvok… Zahtevnejše pošljemo v Kisumu, kjer je večja in bolje opremljena bolnica.

Vsak dan postreže z nekaj zanimivimi primeri:

– Gospa je prišla na pregled zaradi trebuha, ki je vedno bolj napihnjen. Ob pregledu je Ester opazila zelo veliko pulzirajočo maso v trebuhu in pacientko seveda pod nujno poslala v Kisumu.

 

– Imeli smo tudi kar nekaj primerov hude anemije: nosečnico z vrednostjo hemoglobina 33 g/L, fanta, ki že več let krvavi iz nosu, njegov hemoglobin je znašal 19 g/L. Zadnji je bil fantek s kwashiorkorjem – beljakovinskim tipom pohranjenosti,  ki je podrl rekord anemičnih: 12 g/L. Vse smo pod nujno poslali v Kisumu.

– K nam je na prvo prevezo prišla starejša pacientka. Na našo grozo je imela na prstih desne noge ter na delu stopala suho, ponekod pa že vlažno nekrozo. Gospo smo po začetku antibiotične terapije in analgetski mešanici pod nujno poslali v Kisumu.

 

Pri sporazumevanju s pacienti nam pomagajo prevajalke Lilian, Caren, Phoebe in Zipporah. Kljub temu včasih pride do presenetljivih anamnez, šumov v komunikaciji ali obojega.

Prejšnji teden je k meni prišla starejša pacientka, ker jo je mačka ugriznila v prst. Prst je bil že kar otečen, zato sem jo z antibiotikom poslala v bližnjo bolnico na kirurški pregled rane ter eventuelno cepljenje proti steklini. Čez nekaj dni se je vrnila s prošnjo za povrnitev stroškov cepljenja. Ker v Bondu niso poizvedeli o okoliščinah ugriza, sem jo o tem povprašala ob kontroli. Izkazalo se je, da je bil ugriz njene domače mačke sprovociran, (ker se ji je le-ta podelala v hiši), gospa je mačko za kazen tepla. Na vprašanje, kakšna je mačka zdaj (ali ima sedaj kakšne znake stekline??) nisem več mogla dobiti odgovora, ker jo je moja starka ubila z mačeto (!!!!!!!).

Pa še k ostalim novicam:

  • V soboto smo pridno pospravili celotno kliniko. Sedaj imamo pospravljeno lekarno, police s povoji, šivi in ostalim medicinskim materialom. Žiga je s pomočjo sicer popolnoma neuporabnih rektalnih cevk in silver tapa vzpostavil aspirator na nožni (!) pogon. Upam, da nam ga ne bo treba uporabiti za kaj drugega kot za fotoshooting 🙂
  • Nihče še nima malarije, kljub temu, da je inkubacijska doba že potekla! Stave so že padle.
  • Boj z mišmi se zaenkrat razpleta v nam ugodno smer. Za tiste, ki niste sledili tej pomembni temi spodaj prilagam povzetek.

Zgodba se začne v ponedeljek 1.10., se stopnjuje že več kot en teden, vrhunca najverjetneje še ni dosegla… Po prijetnem delu v kliniki Žigu na hrbet pade miš (kar je tudi v ruralni Keniji redkost). Po nekaj presenečenih krikih in skoku na kavč se vsi počasi pomirimo. Žiga kasneje mišim napove vojno, kar zaznamuje dobršen del našega prostega časa prvih treh tednov. Prvi korak je zamenjava slamnatega nadstreška in tepihov, ki so pritrjeni pod strop. In res, kenijski delavci so veliko bolj efektivni kot slovenski, v enem samem dnevu podrejo slamnato streho nadstreška, odstranijo preproge in dogradijo zid prav do strehe in s tem zagradijo prehod mišim. Problem tega dejanja se pokaže že prvo noč, saj ugotovimo, da smo si miši zagradili v hišo (ponoči precej glasno rajajo, grizejo in mečejo koščke ometa na tla). Žiga v nadaljevanju konzultira in debatira s kenijskimi ter slovenskimi izkušenimi iztrebljevalci miši. Sklepi: miši imajo rade ocvrtega piščanca in arašidovo maslo, kar lahko izkoristimo za vabo. Čez en teden pade sklep, da je treba kupiti strup za miši. Žiga po nasvetu lokalnih iztrebljevalcev naredi papirnat krožniček in ga potrese z varfarinu podobnim strupom (ker bojo potem miši vedele, da je strup za jest, ker je na krožničku). Seveda so krožnički zjutraj na tleh, prav tako zrnca strupa. Zato Žiga pripravi pojedino z arašidovim maslom in ‘goji jagodami’. Seveda na krožničku:

  • Počasi se učimo Luo. Najbolj nas fascinirajo priimki naših pacientov – rojen zjutraj, rojen kot drugi dvojček, rojen med dežjem, rojen s popkovnico okrog vratu… O tem pa bolj podrobno v enem izmed naslednjih blogov.

 

Kot verjetno lahko razberete, se imamo v Majiwi zelo lepo. Kljub temu, da smo šele na začetku svojih poklicnih poti, smo tukaj v veliko pomoč. Ker je zdravstvo v Keniji večinoma privatno, smo eni redkih, ki nudimo preglede, določena testiranja in zdravila zastonj. Nekaterim nudimo tudi denarno pomoč za hospitalizacije, preiskave ali zdravila. Ker pa so naša sredstva omejena, se moramo pogosto odločati in tehtati, kateri pacient si določene stvari dejansko lahko privošči in kateri ne. To je zame tudi najtežja in najbolj nehvaležna plat našega dela tukaj.

S temi mislimi počasi zaključujem naš drugi blog.

Erakamano (hvala) za branje 😀

Neža, Ester, Lana, Žiga

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja