Favna presenečenja

Počasi mineva že prvi mesec naše afriške pustolovščine in tako je napočil čas, da vam predstavimo tudi kaj drugega kot samo medicinsko oziroma delavno plat naše odprave. V 30-ih dneh se nam je nabralo veliko zanimivih zgodb tako na kliniki kot izven nje – nekatere so vam znane že iz predhodnih objav, druge pa naj ostanejo skrite za kasnejše pripovedi.

Tokrat vam bomo predstavili predvsem naš prosti čas, pustolovščine in čar, ki nam ga prinaša življenje na posesti družine Gaya ter v bližnji okolici.

Marsikdo, ki nas spremlja, se verjetno sprašuje ali lahko človek, navajen ugodja, čistoče, tople in tekoče vode ter elektrike, preživi oziroma se navadi na vse kenijske izzive. Odgovor na tako vprašanje je pritrdilen. Nekateri člani odprave prej, drugi nekoliko kasneje. Predvsem je zanimivo opazovanje gibanja krivulje jamranja in številčnosti besed na to temo glede na dolžino bivanja v naši zdaj že čisto domači hišici. Sprva je bilo besed ogromno. Za moje pojme kar malo preveč, vendar je čas prinesel svoje. Tudi najtrši oreh se tukaj sčasoma omehča, tako kot po 14ih dneh popolnoma nezreli avokado, ki ga odtrgaš na enem izmed sprehodov.

Navadili smo se na večere brez elektrike, na dneve brez tekoče vode, na zunanji wc s ščurki in na tuširanje z vrčki vode, kjer smo veseli, če v času pred odstranjevanjem zgornjega sloja umazanije s svojega telesa deluje elektrika, ki pripomore k temu, da si vodo lahko segrejemo v grelniku in se tako razvajamo s toplim “tušem”, kar je v času tropskih neviht pravi luksuz. Zelo so nam v pomoč tudi čelne svetilke, ki nam v takih trenutkih osvetljujejo pot in prostor. Tako lahko pretečo “nevarnost” celo zagledamo, ne le slišimo ali občutimo.

Le kdo bi si mislil, da lahko človek v tako hitrem času spremeni svoje standarde in optimistično gleda na stvari, ki so se nam prvi dan morda zdele nemogoče. Naj vam podrobneje predstavim eno izmed njih. To je doživljanje našega toaletnega prostora. Kot mnogi že veste, naš wc leži tik ob živi meji, približno 50 m stran od našega bivalnega prostora, je betonsko grajen in oblikovan v obliki polžka. Po ozki potki se vsakič znova z rahlim občutkom strahu sprehodiš v skrivnostni prostor, kjer nikoli ne veš, kaj te v njegovem osrčju pričakuje. Ko v nadaljevanju poti narediš obrat za 180 stopinj, te čaka trenutek resnice. Po nekaj sekundah se ti čutnice za gledanje v temi prilagodijo na prehod iz svelega v temno in izostri se ti slika wc-ja na štrbunk, kjer v njegovi globini skoraj ne vidiš dna. Preko dneva imaš običajno družbo mravelj, muh in kakšnega gikona, ob tem te mogoče preseneti tudi ščurek, ki je zgrešil svojo nočno izmeno. Takoj ko se zvečeri pa se življenje v tem skrivnostnem svetu prebudi, kar močno zmanjša obisk tega drugače oz. predvsem v jutranjih urah kar zelo zaželjenega prostora. Po tem ko se ti slika skristalizira in se spoprijateliš z okolico, se postaviš v smuk prežo in karseda hitro opraviš vse, kar je za opravit in ciljno črto prečkaš zadovoljnega obraza. Nekega jutra sem doživela preblisk, kako svojim kolegom oziroma zdaj že družinskim članom predstaviti 5 dobrih lastnosti taistega wc-ja. Vsi so planili v smeh in niso mogli verjeti svojim ušesom, kajti bili so prepričani, da mi jih ne bo uspelo našteti. Vendar sem jih s svojim optimizmom šokirala. Te lastnosti pa naj zaenkrat ostanejo še skrivnost.

No, mislim, da je počasi čas, da zamenjam temo. Torej, kot vsi že veste, nam tukaj ni hudo. Zaenkrat smo še vsi bolj ali manj zdravi in siti! Jaa, nihče od nas ne strada! Naša kuharica Maggie nam trikrat dnevno pripravlja odlične tradicionalne kenijske obroke, katerim sledi kratka siesta in košček ali dva ene izmed slovenskih dobrot, ki v povprečno 14-ih dneh pripotujejo v Kenijo. Hvala vsem za pošiljke!💛 Tako imamo v krvi dovolj glukoze za vse podvige, ki si jih zadamo! Od dela na kliniki, pospravljanja hišice ali pranja oblek, miselnih partij šaha, taroka, machiavellia, briškole ali trešeta, hitrih iger enke in junglee speeda, ustvarjanja figuric iz papirja, ki mu sledi bitka s papirnatimi raketami, do umirjenih bralnih in risalnih uric, masaž, klepetov in poležavanj v visečih mrežah ali na ležalkah ter ogledov dobrih filmov ali serij.

Seveda pa v prostem času nismo pozabili na zdrav duh v zdravem telesu. Po prilagoditvi na tropski pas in njegovo klimo, delu in po uspešni zmagi nad miškami smo končno našli čas tudi za rekreacijo. Zdaj že pridno hodimo na redne jutranje sprehode, kjer iz čudovite in le naravnih zvokov polne narave ter čistega zraka počasi in prijetno prebujamo celico po celico. Popoldne pa vsake toliko pomigamo tudi z malo večjo hitrostjo. Če nam čas in vreme dopuščata, se poženemo v lažji tek po bližnjih vasicah, kateremu sledijo vaje za krepitev mišic in kasnejše raztezne vaje. Tako smo na dobri poti, da v poznejših letih ne bomo imeli toliko muskoloskeletnih bolečin, kot jih imajo mnogi naši pacienti, zaradi katerih smo v torek prvič izvedli jutranjo rekreacijo in raztezanje pred našo kliniko. Odziv je bil res neverjeten! 💪

Tudi ob večerih nam ne zmanjka idej. Vedno okusni večerji sledi včasih krajše, drugič daljše druženje, nato pa spanje in s tem nabiranje moči za nove zmage, vendar nekateri niti preko noči ne ostanemo mirni. Od zdaj že malo preteklega preganjanja miši, branja knjig, premetavanj po prekratki postelji pa do doživetih sanj in nezavednih pogovorov. Kot vidite, nam dolgčas še ni bilo.

Verjetno se sprašujete tudi, kako je poskrbljeno za naše zdravje. Poleg polnovrednih obrokov in predvsem po zaslugi izvrstno zdrave jagodne marmelade, arašidovega masla ter margarine s kar šestimi vitamini, se včasih razvajamo tudi s pravimi tropskimi sadeži, ob tem pa se občasno pokažemo tudi kakšnemu sončnemu žarku. S tem si pridobimo vse potrebne vitamine in minerale, ki pomagajo levkocitom in ostalim krvnim celicam ter transmiterjem, da se vseskozi borijo proti mikroskopskemu delu tukajšne flore in favne. Prav tako se zaenkrat ne predamo notranjim, predvsem črevesnim, prebivalcem. Vseke toliko družno zavijemo v našo lekarno in preventivno vzamemo kakšno protiparazitno slaščico. Malarija pa je do petka ostajala uganka… V pričakovanju prvega padlega borca smo pridno jemali profilaktično terapijo, ki je bolj ali manj uspešno držala eritrocite v enem kosu, v petek pa smo doživeli prelomni dogodek. Stopnjevanje slabega počutja preko dneva, ogled razmaza kaplje krvi in nasvet Marvina so kar se da hitro pripomogli k odločitvi o prejemu prvih dveh intramuskularnih injekcij antimalarika. Hmm, le kdo sta bili prvi žrtvi?🤒

Lana, Ester, Neža, Žiga

2 thoughts on “Favna presenečenja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja