Nič nas ne sme presenetiti!

Še en teden je mimo in že je prišel čas za nov blog. Med razmišljanjem kaj naše bralce zanima, se mi je porodila ideja, da še malo predstavim, kaj počnemo med delovnim časom, katere programe izvajamo in kako poteka naše delo.

Delovni dan se po kratkem jutranjem razvajanju s hrano kar hitro začne. Naše prevajalke Lillien, Caren, Zipporah in Phoebe začnejo ob 8:00 z registracijo pacientov, kar obsega merjenje krvnega tlaka, temperature in telesne teže. Nekateri pacienti so že naši stari znanci, veliko  se jih prvič pripelje tudi iz bolj oddaljenih krajev. Nujnejše paciente nam pošljejo najprej, večkrat pa dobimo pacienta v zelo slabem stanju že takoj, ko zjutraj vstopimo v kliniko. Taki primeri nam dodobra dvignejo nivo adrenalina in kortizola (stresnega hormona) za cel dan.

Lana, Neža in Ester – vsaka v svoji ambulanti sprejemajo paciente in jih že napotujejo na različne laboratorijske preiskave, medtem ko sam, zunaj pod krošnjami (praktični razlogi – lahko si predstavljate zakaj sem zunaj) skrbim za program kroničnih ran, ki je bil nekoč samo ob ponedeljkih, sredah in petkih, vendar je zaradi povečanega števila pacientov in kompleksnosti ran zdaj na dnevnem razporedu. Pri pacientih je največkrat prisotna komorbidnost (najpogosteje okužba z virusom HIV, venska insuficienca in srpatocelična anemija) kar celjenje precej upočasni. Vsak dan imamo nove paciente s hudimi kroničnimi ranami, saj se prebivalci ne zavedajo pomembnosti pravočasne strokovne obravnave in pridejo šele, ko je rana (ali bolezen) v že zelo slabem stanju. Tako se mi je že (večkrat) zgodilo, da pacienti pridejo prvič »samo na prevezo«, v bistvu je pa njihovo zdravstveno stanje že precej hudo in zahteva intravensko zdravljenje (antibiotično in/ali analgezijo) in takojšnjo napotitev v bolnišnico. Nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo.

Večina ran je okuženih, le-te zdravim s sodobnimi oblogami iz Slovenije in antibiotiki. Pacienti imajo zraven še bolezni, ki jih pri nas ne vidimo, kot je na primer limfatična filariaza ali elefantiaza:

Zanimiv je tudi pojav t.i. tropskih ulkusov, ki so v danih okoliščinah precej pogosti. Največkrat manjše rane se zaradi slabih higienskih razmer hitro okužijo in se zato težje celijo.

Pogoste so tudi opeklinske rane. Oče je otroka pripeljal šele 14 dni po poškodbi:

 

Prejšnje odprave so nekatere paciente s kroničnimi ranami naučile, da si naredijo prevezo kar doma. Tako privarčujejo denar za prevoz in hodijo samo na tedenske kontrole ter lahko sami skrbijo za svoje zdravje tudi, ko ni odprave. Nekateri so res vestni in napredek je viden.

Teden nam popestrijo tudi občasne akutne rane; največkrat so to poškodbe z mačetami (s katerimi urejajo okolico in občasno ubijejo mačko) ali pa poškodbe s piki pikijem (motorno prevozno sredstvo), ki jih je toliko, da ima bolnišnica v Kisumu posebej oddelek za piki piki poškodbe. Take rane naša kirurginja Lana z veseljem zelo lepo zašije.

Drugi program, ki se že dalj časa izvaja ob četrtkih, je program za podhranjene otroke. Veliko jih ima namreč prenizko telesno težo ali pa je sploh ne pridobivajo. Otroke tedensko tehtamo in jim ponudimo energijsko bogat plumpy nut, ki je mešanica arašidovega masla, mleka v prahu, sladkorja in rastlinskega olja. Z veseljem ga pojejo (in občasno tudi mi), nekaj ga dobijo tudi za domov.  Nekaterim damo tudi beljakovinsko bogati porridge (žitno kašo) in denar za nakup mleka. Če nam čas le dopušča, se z njimi igramo ter poskušamo stimulirati njihov motorni razvoj. Otroke Lana tudi pregleda, nekatere pošljeva v laboratorij, saj imajo pogosto slabokrvnost, malarijo in virusne okužbe. Na par mesecev dobi cela družina za povrh še protiparazitni dodatek.

Ester, Lana in Neža večkrat med pregledom malih pacientov zaradi drugih zdravstvenih težav podhranjenost tudi odkrijejo in vključijo otroka v program. Take otroke stehtamo, izmerimo jim telesno višino in preverimo, v kakšnih razmerah živijo.

Kot smo že v prejšnjem blogu zapisali, smo v tretjem tednu našega bivanja prišli do spoznanja, da ima večina pacientov težave z bolečinami v križu in hrbtu (podobno kot pri nas :P). Zato smo se odločili, da žrtvujemo 30 minut jutranje sieste in se skupaj z njimi razgibamo. Testni dan smo opazili neverjeten odziv in zdaj skupno telovadimo vsak torek zjutraj. Pacientom se zdi precej zabavno in se vadbe radi udeležujejo.

Naše delovnike končujemo približno ob 17 uri. Pacientov je vedno več, saj jim nudimo zastonj kvalitetno zdravstveno obravnavo. Prihajajo iz vedno bolj oddaljenih krajev, nekateri se namreč  v eno smer vozijo tudi več ur – tako imamo potrditev da delamo dobro in učinkovito, hkrati pa delovni dan zaključimo zelo utrujeni. Med vikendi se zato malo sproščamo in se večkrat odpravimo na krajši ali daljši izlet. Ampak to je že nova tema za nov blog.

Hakuna matata

Žiga, Ester, Neža, Lana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja