Hi mzungu, how are you?

Mogoče vas preseneča, da še naprej vztrajamo pri pogostem obdarovanju sveta s poskusi amaterskega pisateljskega udejstvovanja, ampak mi smo klepetavi ljudje s plastičnimi možgani (ne, ta drugi pomen) in bujno domišljijo in imamo pač dosti za povedat.

Vsak dan se nam na srebrnih krožnikih ponujajo anekdote, ki čakajo, da jih eden izmed nas zabeleži v nesmrtno pisano besedo. Včasih gre to v e-mail, včasih v skupni dnevnik, včasih v pogovor s prijatelji; za blog filtriramo samo najboljše in najslajše pripovedi, crème de la crème, da si lahko ob vsaki novi objavi spečete kokice, nalijete kozarec poljubne pijače in preko Narnjine omare skočite v naše udobne ampak večinoma umazane zelene hlače od uniforme.

 

Če je kdo zaradi slik prejšnjega tedna zaskrbljen glede vsebine, brez strahu! Ta blog bo o ljudeh.

Vsi vemo, da smo si ljudje različni. Ko hodimo na ulici in se ozremo naokoli, je na prvi pogled najbolj očitna razlika včasih starost, včasih barva las, včasih višina; ko se pa štirje mzunguti (belci) znajdejo sredi vasice v zahodni Keniji, domačini dokaj hitro ugotovijo, da smo bili med podeljevanjem melanina na malici.

Navadno najbolj očaramo otroke, seveda pa ne spet vseh. Njihov odnos do nas je kot veliko drugih stvari v družbi na spektru. Na enem koncu najdemo malega pikca, ki pride iz Marvinove ambulante in zagleda enega izmed nas na hodniku. Za trenutek zamrzne, na njegovem obrazu se začudenost počasi ampak neprizanesljivo začne spreminjati v čisto grozo. Sledi hiter obrat in sočasni diathlon neutolažljivega joka in teka nazaj proti ambulanti k mami. Druga skrajnost je otrok, ki te zagleda, in mu višja sila potegne ustna kota narazen. Nato bolj ali manj sramežljivo stopi do tebe in ti pomaha, te prime za roko ali ti reče “Hi, how are you?” ali “What’s your name?” ali včasih tudi “What’s my name?”. Brez sramu priznam, da se na zadnje vprašanje pogosto smejem in se včasih malo pohecam. Vse to se nam redno dogaja na kliniki, na izletih, najpogosteje pa na jutranjih sprehodih. Takrat se zna zgodit, da nas kdo kar prime za roko in se za par sto metrov veselo druži z nami.

Kot se za vsak spekter spodobi sicer nihče ni pribit na enem ali drugem koncu. Tako sta na primer enkrat v spremstvu mame prišla brata, stara 3 in 7 let. Oba sta imela v laboratoriju potrjeno malarijo, oba sta potrebovala injekcijo antimalarika. Starejši se je nasmihal in sam odgovarjal na vprašanja, mlajši je pa ves čas zelo previdno opazoval vsako mojo potezo. Odločila sem se, da bom izkoristila “pridnost” večjega, naj bratcu pokaže, da igla ni nič hudega. No, zgodi se, da se človek v trenutku presoje krepko zmoti. Takoj, ko je starejši skočil na posteljo in ugotovil, kaj se bo zgodilo, je začel jokat in se otepat, tako da sta ga morali mama in prevajalka držati na miru. V tem času se je tamali, ki je pozorno preučil dogajanje, odločil, da se on tega ne bo šel in brez besedice enostavno odkorakal iz ambulante. Ko je vsebina brizge dosegla tarčno mesto pri starejšem, smo opazili, da malega ni. Vsi smo ga začeli iskati; vedela sem, da so ga našli, ko sem od zunaj zaslišala dretje nekoga, ki se z vsemi močmi bori za življenje. Tokrat so otroka držali trije in komaj nam je uspelo: milo povedano proti volji je prejel zdravilo. Še v solzah so ga spravili s preiskovalne mize in mama mu je rekla, naj se mi zahvali. Njegovega šmkrastega in vdanega “erokamano” ne bom nikoli pozabila 😂

Posebej zanimivo je tudi medkulturno sporazumevanje. Večinoma se sicer pogovarjamo v angleščini, trudimo pa se, da sproti širimo svoje Luo besedišče. Tako se pregled začne z “good morning” ali “nade”, zaključi pa z “oriti” – nasvidenje (za razširjen prispevek o lokalnem jeziku še ni čas, bo treba malo potrpet :)). S pridom koristimo tudi nebesedno sporazumevanje: otroke radi pozdravljamo s petko ali s trkom pesti (t.i. punch 👊), nekateri odrasli pacienti pa so nas naučili tridelnega rokovanja. Pri jemanju anamneze je pa najpomembnejše opazovanje pacienta, ki, med tem ko razlaga, tudi doživeto kaže kje je bolečina in kam se širi (ponavadi sta odgovora povsod in povsod). Čedalje manj nas preseneča, da nam kdo pove kaj tudi v slovenščini. Ko je s pacienti gužva, nas prevajalke včasih okoli 14h kar naženejo, ker je vendar ob 13h “kosilo time”. Zjutraj nas včasih William pričaka z novico, da “very sick punčka” z malarijo in visoko vročino že leži v ambulanti. Sosedova mladina nam tudi že maha adijo in čau, tako da se res počutimo doma.

 

Niso pa vsi krasni ljudje, s katerimi mi je v čast preživljati čas, rojeni v Keniji. Trije so sedeli poleg mene na letalu in si z mano delijo…hočeš nočeš bolj ali manj vse 😁 Med sabo smo si precej različni in hkrati podobni, malo kot koščki zloženke; vsakemu štrlijo ven robovi na drugačen način, zložimo pa se v tako sliko, ki je abstraktna pisana mojstrovina za v okvir in na steno sredi dnevne sobe. Na kliniki si med seboj pomagamo, se posvetujemo in skupaj odločamo, kako bomo obravnavali zahtevnejše bolnike (to niso vedno tisti, ki bi na triaži dobili višjo stopnjo nujnosti, da ne bo pomote). V prostem času kot že rečeno predvsem kartamo, beremo, skupaj pogledamo ali prespimo kakšen film, redno neredno ponavljamo snov, včasih si pa s svojimi posebnostmi gremo ravno dovolj na živce, da drug drugega prisilimo širiti cono udobja, se malo premaknemo, zbrusimo, in že je puzzle spet cel. Imamo se pa tako radi, da smo splanirali skupne aktivnosti nekje do penzije; mogoče bo blog tudi po decembru ostal živ 😇

Da zaokrožim, hočem samo še povedat, da sem ponosna članica najjače ekipe ljudi z bistrimi glavami in ogromnimi srci; moje bo od hvaležnosti in navdušenja kar počilo, če ne neham nakladat ♥️

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja