Kenijska plemenska raznolikost

Tokratni blog bo bolj ‘etnološko-antropološko’ obarvan, govora bo namreč o plemenih v Keniji. Kot večina afriških držav, so bile tudi države meje Kenije narisane s strani kolonialistov, ki seveda niso upoštevali nikakršnih plemenskih mej oz. območij. V Keniji naj bi živelo 42 plemen, ki na grobo izhajajo iz Nilotične ter Bantu skupine. Seveda vam v tem blogu ne bom opisala vseh, osredotočila se bom le na bolj znane.

Pa začnimo s plemenom Luo, ki je naseljeno na zahodnem delu Kenije ob obali Viktorijinega jezera (tudi na območju, kjer živimo mi). Je četrto največje pleme v Keniji. Eden najbolj znanih pripadnikov je verjetno oče bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame. Tudi sicer je bilo kar nekaj pripadnikov politikov in aktivistov v času kenijskega boja za neodvisnost.

Nekoč so bili pripadniki Luo predvsem živinorejci. Po epidemiji živalske kuge konec 19. stoletja so prešli na ribištvo in agrikulturo, s čimer se ukvarjajo še danes. To opažamo tudi mi, saj so ribe iz Viktorijinega jezera velikokrat na jedilniku 🙂

Značilno za pleme Luo je tudi velika povezanost in pomembnost celo precej daljnih družinskih vezi. Na posesti družine Gaya denimo živita gospod in gospa Gaya, ki sta za vse ostale člane babica in dedek, ne glede na to, kako blizu so si po sorodstveni liniji.

Znani so tudi po tem, da ne izvajajo obrednega obrezovanja; namesto tega deklicam in dečkom ob prehodu v odraslost izpulijo 6 spodnjih sprednjih zob. Delno naj bi to počeli tudi iz praktičnih razlogov – svojci so lahko bolnega ali starega družinskega člana pitali kar skozi škrbino, ravno dovolj veliko za tipične skodelico v obliki lija (osebno tega pri starejših bolnih pacientih s tovrstno škrbino še nisem poskusila, znana sem po tem, da se raje odločim za iv kanal:) ). Ko smo obiskali Kit Mikay (svete skale v okolici Kisuma), nas je po balvanih vodil starejši gospod s prav tako škrbino.

Prejšnji vikend smo obiskali Masai Maro, kjer se nahaja eden najlepših afriških nacionalnih parkov. To območje poseljujejo pripadniki enega izmed najbolj znanih afriških plemen – Masaji. Predstavljajo le 2% populacije, znani so predvsem po rdečih oblačilih, nakitu živih barv in neustrašnosti in brezkompromisnosti v bojih. So živinorejci, ki živijo v skupnosti v manjših vaseh. Še vedno prakticirajo obredno obrezovanje za fante in dekleta. Živijo v monogamni skupnosti, mož si lahko privošči več žena, če ima več glav živine ali če je dober bojevnik. Moški skrbijo za živino, lov, ženske pa kuhajo, skrbijo za otroke. Ko se vsake nekaj let preselijo, so ženske tiste, ki zgradijo nove hiše (prebivališča so iz lesa in blata, zaradi termitov imajo omejen čas trajanja). Fantje morajo za prehod v odraslost za nekaj časa oditi v gozd in sami preživeti, na koncu morajo upleniti leva.

Njihova tradicionalna hrana vsebuje veliko mesa: govedine, ovčetine in kozjega mesa.Iz kulturnih razlogov ne jejo piščančjega mesa – redijo jih namreč samo za trgovino z drugimi plemeni. Za prehrano uporabljajo tudi živalsko kri, ki jo zmešajo z mlekom. Zanimivo je, da živali, ki ji puščajo kri, ne ubijejo (ste vedeli, da lahko krava brez posledic izgubi približno 5 litrov krvi?!).

V zadnjih letih Masajem del prihodka prinaša tudi turizem. Obiskali smo tipično masajsko vas, za kar smo seveda morali plačati. Pokazali smo nam tipični ples, vžig ognja samo z lesom ter notranjost tradicionalne hiše. Zanimivo se nam je zdelo, da Masaji (kljub napredku in modernizaciji) ne hodijo k zdravniku. Za zdravje je zadolžen vrač, ki pozna zdravilna zelišča in obrede. Med našim obiskom smo poizkusili naravno zaščito proti komarjem. Ker izmed nas nisem najboljša tarča zanje, težko rečem, če stvar deluje 🙂 Celoten obisk vasi je na nas pustil precejšen vtis. Zdi se, da turizem uničuje tradicionalen način življenja. Zaradi nacionalnih parkov so Masaji prikrajšani za zemljo, ob vhodu v park Masajske ženske prodajajo nakit in blago, okolica parkov je prepolna turistov. Kljub vsemu pa turizem paradoksno pomaga ohranjati stare običaje, saj je med turisti veliko zanimanja za prikaz pristnega načina njihovega življenja.

 

Kikuyu predstavljajo največje pleme v Keniji (22% populacije), živijo predvsem na območju Mt Kenya ter v večjih mestih. So najbolj vplivno pleme, prvi predsednik Kenije Jomo Kenyatta ter njegov sin Uhuru Kenyatta, zdajšnji predsednik, izhajata prav iz tega plemena. Tudi Kikuyu obredno izvajajo cirkumcizijo.

Nazadnje je treba omeniti tudi obalo, ki je kulturno precej drugačna od preostanka države. Ljudje na tem področju ne izhajajo iz skupnega plemena, vendar so povezani zaradi kulture in jezika – Swahili, ki je (poleg angleščine) tudi uradni jezik v Keniji. Razvil se je kot sredstvo komunikacije med Perzijci, Arabci in Portugalci (ki so prvi kolonizirali Vzhodno afriško obalo). Beseda swahili je arabskega izvora; tudi sicer ima veliko besed korenine v arabskem in perzijskem jeziku. Na obali je skozi stoletja potekala živahna trgovina z začimbami, zlatom, lesom, slonovino, nosorogovimi rogovi in nenazadnje s sužnji. Še danes na obalnem območju živijo večinoma muslimani, večkulturni vpliv pa se kaže tudi v arhitekturi, prehrani in kulturi.

(povzeto po Lonely planetu in Wikipediji)

V tem dobrem mesecu in pol smo že dobili vtis o raznolikosti te države; tako geografsko, jezikovno kot ‘plemensko’. Verjamem, da nas čaka še veliko dogodivščin, o katerih boste brali v prihodnjih blogih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja