Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.

Štirje mzunguti grejo v petek popoldne v bolnico v Kisumu in vprašajo ali lahko morda govorijo z radiologom in če je slučajno mogoče opraviti bris rane za mikrobiološko preiskavo z antibiogramom.

To ni afriški vic, ki ga radi pripovedujejo v teh krajih, ampak splet okoliščin, ki so ob združevanju pobožne želje zgodnjega zaključka delovnega petka z zamudo prevoza na opravke v Kisumu pripeljale do uvodnega scenarija.

Razen občasnega bolj ali manj namenoma smešnega obraza, smo vam na slikah verjetno vedno videti veseli. Pozor pozor, temu ni vedno tako! Kljub vsemu, kar smo že po- in prehvalili, se nam tukaj podajajo tudi različne situacije, zaradi katerih ne skačemo od navdušenja. Prav se mi zdi, da dobite tudi vi, naši zagreti bralci, vpogled v drugo plat bivanja in dela tukaj. Ne bom zgubljala besed o tem, da tudi Slovenci med sabo včasih ne govorimo istega jezika oz imamo vsaj vsak svoj dialekt; bolj se bo šlo za to, kako nas včasih pri delu (na že tako visoke temperature) kaj dodatno pogreje.

Pred slabim mesecem dni so se pogoji prevoza s t.i. matatuji (javni prevoz s kombiji) spremenili. Obratno sorazmerno s padcem dovoljenega števila potnikov (po novem sme na vsakem sedežu sedeti le ena oseba, nezaslišano!) so seveda narasle cene, kar je pripeljalo do nuje po premišljenem razpolaganju z denarjem. V širši okolici so hitro zakrožile govorice o zastonj kliniki, kjer za razliko od ostali dispanzerjev izdajamo namesto receptov tudi zdravila, zato pacienti raje zberejo denar le za prevoz in pridejo k nam. Ob tem pričakujejo, da bomo v enem ambulantnem obisku rešili vse njihove težave, ki jih ni malo, trajanje le-teh pa je vse od enega dneva, tedna, do “ vse se je začelo leta 1988, ko…”.

Žal je obseg naše lekarne omejen in moramo v določenih primerih hočeš nočeš napisati recept. V teh primerih nikoli nismo 100% prepričani, če bojo res šli do lekarne in zdravilo kupili. Zgodilo se je, da je mama za lastnega otroka vprašala, če lahko mali z malarijo namesto recepta za sirup dobi vsakodnevno injekcijo za en teden, kajti nakupa si ne more privoščiti. Takrat se vprašamo ali bodo pacienti res dobili ustrezno zdravljenje; resnica je, da tega ne moremo vedeti in upamo, da smo bili v procesu pregovarjanja dovolj prepričljivi. V kolikor ocenimo, da je to za njih prevelik zalogaj, jim tudi finančno pomagamo.

Kot smo verjetno že napisali, so tako naša oprema in preiskave kot tudi znanje omejeni. V kombinaciji s potencialno resnimi težavami to pripelje do potrebe po napotitvi k  specialistu. V Sloveniji se pogosto zgodi, da je napotitev zelo dobrodošla, če ne celo včasih izsiljena, tukaj pa veljajo popolnoma drugačna pravila igre. Pacient, ki ga pošljemo naprej, je velikokrat razočaran, v finančni stiski ali pa ne razume, da njegovo zdravstveno stanje zahteva bolj ali manj nujno hospitalno ali specialistično obravnavo. Ponovno nastopi pregovarjanje in z njim vse naše veščine prepričljive komunikacije, dobra volja prevajalke in optimistično upanje, da bosta napotnica in njen lastnik dosegla naslovnika. V kolikor nam vibracije v ambulanti dajejo občutek, da se to ne bo zgodilo, se posvetujemo z domačimi strokovnjaki in če le gre, zdravimo ambulantno; v nasprotnem primeru pa namenimo del zbranih sredstev za hospitalne obravnave.

Tak primer je pacient z nizkim tlakom, bolečimi in povečanimi jetri, vidno shujšan in s sladkorno boleznijo, ki pride (presenetljivo) z že opravljenim ultrazvokom trebuha, ki kaže na hepatitis. Bolan je eno leto, stanje se počasi slabša, na izvidu ultrazvoka preberem, da svetujejo laboratorijsko določitev jetrnih testov. Ob slabem splošnem stanju gospoda v spremstvu dveh sinov 24/10 napotim v bolnico v Kisumu. 30/11 istega gospoda pripeljejo z avtom do klinike, češ da je zelo šibek. Z nosili ga iz avta nesemo do ambulante, ker ne  more hoditi.

V roke dobim svojo napotitev, ugotovim, koga imam pred sabo in že se mi prižge rdeča lučka. Začnem spraševat: »So bili v bolnici?« Niso. V bistvu so, ampak v drugi, sredi novembra, in to zato, ker je bil oče nezavesten. Tam so zdravili vztrajajočo hipoglikemijo in ne, ob jetrni bolezni in zelo nizkih vrednostih krvnega sladkorja nihče ni ukinil zdravil za diabetes. En dan prej, 29/11, so v drugi bolnici ambulantno opravili preiskave, ki sem jih naštela v prvi napotitvi in še nekaj drugih. Od tam so jih napotili v drugo bolnišnico, vendar so se odločili, da je ta (10 min vožnje od naše klinike) predaleč in so raje naslednjega dne prišli v naš dispanzer. Brez presenečenja ugotovim, da izvidi res kažejo na hepatitis, oslabelost bi pa lahko bila tudi na račun pridružene nizke vrednosti kalija. Dobi infuzijo, počuti se malenkost boljše. Gospodu in družini ponovno razložim, da tega ne moremo zdraviti v ambulanti in da mora v bolnico. Po dodatni uri pogovarjanja in prepričevanja ne vem ali bojo tokrat šli ali ne.

Posebna razlika je tudi “samostojnost” otrok in končno se lahko navežem nazaj na uvodni vic! 8-letni Gavin že leto dni prihaja sam zaradi oskrbe rane na prsnici, ki se prav tako že vsaj leto dni gnoji. Sam prihaja zato, ker živi relativno blizu, ker tukaj to tako pač gre, zadnje čase pa tudi zato, ker je njegovo mamo (vdovo) pretepla tašča in že nekaj tednov sploh ne more na noge. Po enomesečni odsotnosti se je konec novembra Gavin le prikazal na prevezi, iz nove rane na prsnem košu je tekel gnoj. Nihče od nas ni točno vedel, kaj vse se je dogajalo z njim od poškodbe junija 2017, tudi prejšnje odprave ne, vedno so do nas prišle največ polovične informacije. Po ponovnem pregledu njegovega kartona na kliniki, hišnem obisku in posvetu z domačim kirurgom smo se odločili, da gremo še isti petek po zgodnjem zaključku dela z Gavinom vsi v Kisumu, poskusimo opraviti že dolgo planirano CT preiskavo prsnega koša (nujna, če bi ga kdorkoli ponovno operiral) in obenem  podaljšamo naše vize. Super načrt, ki je žal popolnoma propadel iz več razlogov. Ko smo že skoraj sedeli v avtu, nas je Gavinov stric vprašal, če bi morda imeli s sabo vso njegovo zdravstveno dokumentacijo. Kmalu po odhodu smo med papirji našli vsem nepoznane slike in odčitek CT-ja, opravljenega 2.11.2018. Ker smo bili že na poti, smo se odločili, da se vseeno ustavimo v bolnici in poskušamo za posvet dobiti kirurga. Za absces je Gavin prejemal že toliko antibiotikov, kot jih še (upam) nihče izmed vas ni; različne penicilinske in cefalosporine, metronidazol, klindamicin, eritromicin, celo karbapeneme. Zaradi tega smo ob še preveč realni možnosti razvoja odpornih bakterij želeli marčevski bris z izvidom popolnoma občutljivega zlatega stafilokoka ponoviti. Ne boste verjeli ampak petek popoldne tudi v Keniji ni optimalni čas za premik v prometu iz točke A v točko B, tako smo do bolnice prispeli okoli 4h in seveda nismo mogli urediti ničesar. Prav tako tudi viz ne, za katere so se nam zlagali, da jih zadnji mesec dni podaljšujejo samo še v Nairobiju. Naj vas pomirim, da smo birokratski zaplet rešili en tedeni kasneje in bomo lahko 30.12. namesto v zapor mirne duše in čiste vesti stopili na letalo domov.

Razlike z domačim okoljem so številne in velike, lotevamo se jih z mešanico frustracije, smeha in jeze (v zaporedju pojemajoče pogostosti). V katerem svetu si ob obisku družinskega zdravnika ne želite napotnice za to in za ono? Zagotovo ne v našem, kjer je zdravstvo zastonj. V katerem bi si mislili, da lahko tujega otroka vzamete s sabo v avto in ga na lastno pobudo odpeljete uro in pol vožnje stran na preiskave? V bistvu je glede na njegovo trenutno družinsko situacijo dobro, da smo lahko to vzeli v svoje roke, čeprav prvi poskus ni bil uspešen. Gavin se je “na izletu” z nami sicer imel vrhunsko, na koncu smo si vsi privoščili tudi sladoled. Medtem ko zanj poskušamo najti pot do ozdravljenja, prihaja na preveze malo bolj nasmejan, mi pa bomo v prihodnjih dneh nadaljevali z našim delom v upanju, da še kakšnemu bolniku pričaramo nasmeh na obraz.

“Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.” (Afriški pregovor)

Ester, Lana, Neža, Žiga

 

 

 

 

1 thought on “Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.

  1. Ali se vam počasi približuje zaključek odprave? Malo ste že v pričakovanju vrnitve!? Vsaj tako je čutiti v vaših komentarjih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja