Vozi Miško!

Tako, po dvotedenskem pisateljskem postu smo se odločili, da je treba zamujene bloge nadoknaditi, kot se zagre. To vključuje pogostejše objavljanje ta teden. Danes smo preživeli zadnji delovni dan na kliniki. Vtisi so še preveč sveži, zato pisanje na to temo prelagam na naslednji blog.

Prejšnji vikend smo se spet odpravili v Kisumu; med vožnjo sem razmišljala, da mi je cesta od Majiwe do Kisuma že popolnoma domača, po njej sem se namreč peljala že desetkrat. Seveda z različnimi prevoznimi sredstvi: matatu, avtobus, avto, kombi, šolski avtobus in nenazadnje tudi taksi-rešilec. Ker so bili zadnji zapisi malo manj medicinski, je prav, da v tokratnem blogu opišem še eno plat dela v Majiwi – nujne vožnje v bolnišnico.

Kot se nekateri še spominjate, je nam najbližja bolnišnica v Bondu, z avtom približno 15 minut oddaljenem mestecu. V prav to bolnico sem prvi delovni dan na piki pikiju poslala gospo (s sumom) na urosepso (ki je srečno prispela do bolnišnice, tam pa so na naše veselje nadaljevali z antibiotiki in tekočinami v žilo). Žal pa z večino oskrbe v Bondu nismo zadovoljni, zato smo skoraj vse paciente napotili v javno bolnišnico v Kisumu. Večinoma so se pacienti tja odpravili sami, najrevnejšim smo dali tudi denar za prevoz.

V treh mesecih pa smo imeli nekaj tako nujnih primerov, da je bil potreben takojšnji prevoz v Kisumu z našim spremstvom. Takrat se na pomoč pokliče našega taksista Johna, pacienta spravimo na zadnje sedeže, včasih mora v prtljažnik še ogromna jeklenka s kisikom, včasih se tja hoče usesti kateri izmed sorodnikov…

…in divja vožnja se lahko začne! Seveda tudi pri najbolj nujnem prevozu ne gre brez obveznega postanka na bencinski črpalki. Ob tem postanku sama mrzlično iščem varnostni pas in si ga pripnem kljub Johnovim prijaznim zagotovilom, da mi policija res ne bo težila, če nisem pripeta, saj smo ja na nujni vožnji! Postanek izkoristim tudi za merjenje vitalnih funkcij in predvsem za avskultacijo, ki je med vožnjo zaradi hrupa nemogoča. Cesta je sicer precej široka in dokaj ravna, občasno se na njej najde kakšna luknja. Ker merilci hitrosti v večini avtomobilov ne delujejo, imajo v Keniji drug domiseln način omejevanja hitrosti – ležeče policaje. Ti so krivi za občasno slabost, ko John divje zavira in speljuje, jaz pa poskušam brskati po literaturi in hkrati razmišljam, če sem na kaj pozabila. Ob posebno velikih policajih poskočijo in se premetavajo tudi pacient, jaz, Žiga, jeklenke s kisikom, merilec za tlak, infuzije… Nekje po pol ure vožnje zagledam ‘morje’ (Viktorijino jezero), ko se peljemo mimo čudovitih hribov, posejanih z zanimivimi balvani, je pred nami samo še pol poti! Promet se malo gosti in prehitevanje postane malo bolj adrenalinsko. Še križišče z zavojem v desno, dvopasovnica, krožišča (kjer peljemo v levo!), letališče, krožišča, delo na cesti… in uspelo nam je!

Na sprejemnem oddelku pacienta registriramo, ga predamo (včasih hitreje, včasih počasneje, veliko težav predstavlja zdravljenje s kisikom in priprava jeklenke s kisikom v primernem času – beri <45 minut…). Temu sledi umirjena vožnja nazaj v Majiwo in nadaljevanje dela v ambulanti, kot da se ni nič zgodilo.

Pa še nujni primeri, pri katerih sem prisostvovala:

1) oktober: 20 letni fant pride na pregled zaradi otekanja ustnega dna od prejšnjega večera. Težav z dihanjem (še) nima, težko govori in požira. Postavimo sum na Ludwigovo angino, stočimo antibiotik in se odpeljemo. Med vožnjo se pacientovo stanje na naše veliko olajšanje ne poslabša.

2) november: 13 letnega fantka pripeljejo zaradi napetega trebuha, bolečin, šibkosti. Ob pregledu je fantek prizadet, ima povečana in boleča jetra, hudo hipoglikemijo, nizko saturacijo… tokrat med transportom poskakujeta jeklenka s kisikom in infuzija (ki pušča in me celo pot tušira), v vrečki imamo se dodatno dozo glukoze. Tokrat ob prihodu v bolnico spoznam, da je vzpostavitev delujoče jeklenke s kisikom zelo zahtevno opravilo.

3) november: starejšega gospoda pripeljejo zaradi oslabelosti, kašlja in težkega dihanja. Diagnoza je jasna – pljučnica. Ker so svojci malo bolje situirani, ga že do naše klinike pripeljejo s taksijem. Prevoz torej imamo. Ker gospod potrebuje kisik, se na vožnjo tokrat odpravi Žiga, ki se pozno popoldne vrne s prazno jeklenko.

4) december: mlajšo zensko z motnjo zavesti svojci kar prinesejo v ambulanto. Ob pregledu je neodzivna, zdravimo jo za malarijo in tifus. Med transportom dobi epileptične napade, vendar kljub temu srečno prispemo do bolnice, v nekaj dneh popolnoma okreva.

Kot ste verjetno razbrali, je bila vožnja v taksi-rešilcu kar stresno opravilo. Vsekakor pa to ne velja za druga prevozna sredstva, ki smo jih v treh mesecih preizkusili. Osebno so mi bile najbolj pri srcu vožnje s piki pikijem, motorčkom, na katerega lahko spraviš poljubno število ljudi, kavč, pujse, kokoši, pacientko z urosepso… Največkrat smo se z njih peljali na relaciji Majiwa – Bondo in Majiwa – Ndori. Vožnja je ravno prav hitra; umirjeno si ogleduješ bujno zeleno pokrajino, čutiš veter v laseh in mahaš otrokom, ki imajo ravno dovolj časa, da te kriče pozdravljajo z mzungu, za ‘what’s my name’ pa že zmanjka časa.

Tudi matatuji so bili (vsaj na začetku odprave) kar doživetje v stilu ‘kako spraviš slona/žirafo v hladilnik?’. Mislim, da je bil rekord 22 potnikov, natlačenih v kombiju s približno 15 sedeži in nizkim stropom. V zadnjem času je nadzor na cestah strožji, zato zdaj v matatuju sediš na svojem sedežu, pripet pa moraš biti z razpadajočim varnostnim pasom.

No in spet se lahko vrnem na prejšnji vikend v Kisumu ter na nevihtno vožnjo v tuk tuku. Kaj več si lahko ogledate v spodnjem filmčku.

Naslednja stopnja preizkušanja kenijskih prevoznih sredstev nas čaka že v nedeljo, ko letimo v Mombaso. Juhej!

Oriti Majiwa in hakuna matata!

PS: epilog si preberite v našem naslednjem blogu.

Neža, Ester, Lana, Žiga

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja