Epiblog

Pozdravljeni naši dragi družinski člani, prijatelji, znanci in seveda tudi vsi ostali sledilci in vneti bralci! Leto 2018 se vztrajno bliža h koncu, kar posledično pomeni, da se počasi in na žalost zaključuje tudi naše skupno kenijsko popotovanje. Marsikaj ste si lahko prebrali že v predhodnih objavah, videli na slikah ali pa nas še kaj dodatno povprašali in tako upamo, da smo vam kar se da nazorno predstavili naše delo in življenje ter lepe in malo težje trenutke, ki smo jih doživeli tukaj. Sedaj polni vtisov in mnogih spominov sedimo na letališču, nekje na obrobju Nairobija in z mešanimi občutki ter nekoliko otožnih pogledov stiskamo pesti, da nam uspe še naša zadnja prava kenijska objava, nato pa uspešna vrnitev v domovino. Dovolite mi, da še zadnjič lepo povzamem našo celotno afriško pustolovščino in se z mislimi vrnem v leti 2017 in 2018 ter v čarobno Majiwo.

Vse se je začelo junija 2017. Po srečnem naključju smo tri novih izzivov željna dekleta z uspešno komunikacijo našla druga drugo in se en dva tri odločila, da se skupaj odpravimo na odpravo. Sledila je izbira termina, destinacije in neuradna prijava, nato pa iskanje četrtega člana. Hitro smo prišle v stik z našim dragim zdravstvenikom in tako je bila ekipa popolna. Po uradni prijavi konec septembra 2017, urejanju vseh papirjev, postavljanju spletne strani in testiranju blogov je sledilo zbiranje sredstev za uresničitev naših sanj. Številne stojnice po različnih ustanovah in kongresih, obiski cerkva, poslane prošnje in vsi dobrodelni znanci ter prijatelji ste nam omogočili, da smo po slabem letu zbiranja sredstev prišli do želene številke, ki nam je omogočala lepši spanec. Najlepša hvala vsem!😘💛 Temu so sledile rezervirane letalske karte, urejene vize in zavarovanja, zdravniški pregledi in cepljenja ter naročanje in pakiranje materiala. V navezi s prejšnjo ekipo in domačini smo se spakirani in pripravljeni na nove izzive konec septembra poslovili od naših najbližjih in se podali “na drugo stran Zemlje”, kot pravi pravljica Juri Muri v Afriki.

Po dnevu in pol potovanja smo nekoliko utrujeni “in neumiti” prispeli v Majiwo, našo zdaj že popolnoma domačo vasico. Po predaji pacientov in odhodu prejšnje ekipe, spoznavanju z okolico in domačini ter razpakiranju smo bili kar hitro primorani začeti delati na polno. Številni pacienti, ogromna paleta zdravstvenih težav, študiranje literature in iskanje najbolj optimalnih rešitev je pripeljalo do tega, da so nam dnevi minevali kot po vrhunsko namazanem tekočem traku. Seveda so bili tudi vikendi vedno kakšen dan prekratki – kot doma. 😛

Tako smo v času, ko je edini naravni satelit že trikrat naredil celotno pot okoli našega majhnega, čudovitega planeta, tudi mi – štirje veseli, navihani in napram septembrskem srhljivo belem odtenku zdaj že nekoliko temnejši mzungi, počasi, a dodobra spoznali afriški način življenja in tukajšno kulturo. Ob tem smo pomagali mnogim ljudem, se naučili veliko novega, spletli številna poznanstva in prijateljstva ter se preizkusili v kuhi in peki slovenskih kot tudi afriških dobrot. Soglasno smo ugotovili, da smo še vedno najboljši v degustacijah vseh teh. Posledično v očeh domačinov verjetno sodimo v kategorijo odprav, ki so pojedle daleč največ mišk, chapati-jev in arašidovega masla ter jagodne marmelade – če nismo z minimalno eno pollitrsko marmelado in pol in prav toliko arašidovega masla na teden celo absolutni zmagovalci.

Da imamo v sebi malo tekmovalne žilice, se je poleg količine zaužite hrane izkazalo tudi pri številu blogov, ki smo jih objavili. To je namreč že naša 10. objava, kar nas verjetno postavlja na prvo mesto med vsemi odpravami.🎉🎊🎈

Da se ne vrti vse samo okoli tekmovanja oziroma podiranja rekordov pa so za naše predvsem psihično zdravje poskrbeli dvigi cen transportov in posledično manjši upad števila pacientov. Vse to je pripomoglo, da je bilo delo na kliniki prijetnejše: umirjeno in kratko, a sladko! S skupnimi močmi smo v 12. tednih oz. 60 delovnih dneh uspeli pregledati 3922 registriranih pacientov, oskrbeti 837 kroničnih ran, 108-krat pomagati otrokom v programu za podhranjene otroke, vsak torek organizirali jutranjo telovadbo, ob tem pa vsakodnevno pregledali oziroma oskrbeli še kakšnega neregistriranega bolnika – seveda se je kakšen junak našel tudi čez vikend.

V vsem tem obdobju smo tako pomagali številnim neverjetno hvaležnim pacientom, ki so nam v znak zahvale prinesli tudi različne domače pridelke: od sladkega krompirja, avokadov pa do jajc, nekateri tudi živali. Še dobro, da niso vsi vedeli, da se počasi poslavljamo, kajti drugače bi lahko naši dragi kolegi, ki bodo nadaljevali z delom v januarju, poleg klinike in vseh ostalih premikajočih nadlog skrbeli tudi za našo novo farmo.

Kot vam je že vsem dobro znano, smo se tekom odprave spopadali tudi s številnimi preživetvenimi izzivi. Od pomanjkanja tekoče vode in elektrike pa vse do nenehne borbe proti bolj ali manj zaželenim na različne načine v različnih habitatih migajočim tropskim bitjem, ki so nam povzročala preglavice tako v naših bivanjsko-delovnih prostorih kot tudi kar se tiče našega zdravstvenega stanja. A tudi na tem področju je čas prinesel svoje. Hišne miši smo deratizirali, na nič-hudega-hoteče gikone, orjaške mravlje in ščurke ter neumorne komarje smo se navadili, kakšni žabici, ki je priskakljala v hiško, pa smo pomagali najti pot na svobodo. Tudi malarije, ameboze in podobne stvari smo uspeli s skupnimi močmi (za nekatere bolj, za druge manj boleče) pozdraviti, tako da smo se proti koncu odprave z vso floro in favno prav lepo spoprijateljili in z njo zaživeli v prijetnem sožitju.💪

Tako kot se leto počasi izteka, lahko tudi jaz počasi zaključim našo afriško basen. Vsem vam dragi bralci smo neizmerno hvaležni, da ste nam z lepimi besedami in željami, s finančno oziroma materialno pomočjo ali pa samo z dobrimi mislimi pomagali, da smo odpravo lahko izpeljali in zelo uspešno pripeljali do konca ter tako uresničili naše sanje. Ob vsem tem pa smo poskrbeli tudi za nekatere izboljšave, za katere srčno upamo, da se bodo nadaljevale tudi po našem odhodu. Tekom delovanja v Barchando Dispensary-ju smo delo na kliniki organizirali tako, da imajo kronični pacienti konstantnost zdravnika, ki točno pozna plan njegovega zdravljenja; dopolnili lekarno z vsemi potrebnimi zdravili in pripomočki, ki so trenutno na voljo; po skoraj letu nedelovanja popravili lučko na nepogrešljivem mikroskopu; se odločili, da pred prihodom prihodnje odprave umerimo vse merilce krvnega tlaka; uredili in nadaljevali s programom za podhranjene otroke – v kolikor je bilo potrebno, smo otroke naročili tudi dvakrat tedensko; izvajali dnevno oskrbo kroničnih ran; uvedli zelo dobro sprejeto torkovo jutranjo telovadbo in zamenjali še preostali slamnati del strehe naše hišice. Ob vsem tem pa smo vzdrževali in se trudili ohranjati lepe odnose z vsemi zaposlenimi in domačini, kar je za vsakodnevno in tudi nadaljnje delo daleč najbolj pomembno. Srčno upamo, da nam je to tudi uspelo. Z zadovoljstvom v vseh nas se na tej točki še enkrat lepo zahvaljujemo prav vsakemu izmed vas in vas lepo pozdravljamo ter vam želimo vse lepo in uspešno v letu, ki prihaja!🥂👊

Lana, Ester, Neža in Žiga

2 thoughts on “Epiblog

  1. Pridni vi vsi, mladostna energija in zagnanost, ljubezen do tega, kar je vaša služba, za katero ste darovali 6 let svojega življenja, vse to žari v vas in iz vas!
    Želim vam še mnogo mnogo podvigov, po svetu in doma, kjerkoli boste in kamorkoli vas bo življenjska pot zanesla in ponesla, ostanite žareči in navdušeni v svojem poslu: ljubezen do svojega poklica, to je nepogrešljiv recept za uspeh in trajno veselje in zadoščenje v kateremkoli poklicu!

  2. Bravo, uspelo vam je! Lepo je, da ste srečno pripotovali domov! Vsem želim prijeten počitek v domači postelji in polno vtisov o daljni deželi!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja