Epiblog

Pozdravljeni naši dragi družinski člani, prijatelji, znanci in seveda tudi vsi ostali sledilci in vneti bralci! Leto 2018 se vztrajno bliža h koncu, kar posledično pomeni, da se počasi in na žalost zaključuje tudi naše skupno kenijsko popotovanje. Marsikaj ste si lahko prebrali že v predhodnih objavah, videli na slikah ali pa nas še kaj dodatno povprašali in tako upamo, da smo vam kar se da nazorno predstavili naše delo in življenje ter lepe in malo težje trenutke, ki smo jih doživeli tukaj. Sedaj polni vtisov in mnogih spominov sedimo na letališču, nekje na obrobju Nairobija in z mešanimi občutki ter nekoliko otožnih pogledov stiskamo pesti, da nam uspe še naša zadnja prava kenijska objava, nato pa uspešna vrnitev v domovino. Dovolite mi, da še zadnjič lepo povzamem našo celotno afriško pustolovščino in se z mislimi vrnem v leti 2017 in 2018 ter v čarobno Majiwo.

Vse se je začelo junija 2017. Po srečnem naključju smo tri novih izzivov željna dekleta z uspešno komunikacijo našla druga drugo in se en dva tri odločila, da se skupaj odpravimo na odpravo. Sledila je izbira termina, destinacije in neuradna prijava, nato pa iskanje četrtega člana. Hitro smo prišle v stik z našim dragim zdravstvenikom in tako je bila ekipa popolna. Po uradni prijavi konec septembra 2017, urejanju vseh papirjev, postavljanju spletne strani in testiranju blogov je sledilo zbiranje sredstev za uresničitev naših sanj. Številne stojnice po različnih ustanovah in kongresih, obiski cerkva, poslane prošnje in vsi dobrodelni znanci ter prijatelji ste nam omogočili, da smo po slabem letu zbiranja sredstev prišli do želene številke, ki nam je omogočala lepši spanec. Najlepša hvala vsem!😘💛 Temu so sledile rezervirane letalske karte, urejene vize in zavarovanja, zdravniški pregledi in cepljenja ter naročanje in pakiranje materiala. V navezi s prejšnjo ekipo in domačini smo se spakirani in pripravljeni na nove izzive konec septembra poslovili od naših najbližjih in se podali “na drugo stran Zemlje”, kot pravi pravljica Juri Muri v Afriki.

Po dnevu in pol potovanja smo nekoliko utrujeni “in neumiti” prispeli v Majiwo, našo zdaj že popolnoma domačo vasico. Po predaji pacientov in odhodu prejšnje ekipe, spoznavanju z okolico in domačini ter razpakiranju smo bili kar hitro primorani začeti delati na polno. Številni pacienti, ogromna paleta zdravstvenih težav, študiranje literature in iskanje najbolj optimalnih rešitev je pripeljalo do tega, da so nam dnevi minevali kot po vrhunsko namazanem tekočem traku. Seveda so bili tudi vikendi vedno kakšen dan prekratki – kot doma. 😛

Tako smo v času, ko je edini naravni satelit že trikrat naredil celotno pot okoli našega majhnega, čudovitega planeta, tudi mi – štirje veseli, navihani in napram septembrskem srhljivo belem odtenku zdaj že nekoliko temnejši mzungi, počasi, a dodobra spoznali afriški način življenja in tukajšno kulturo. Ob tem smo pomagali mnogim ljudem, se naučili veliko novega, spletli številna poznanstva in prijateljstva ter se preizkusili v kuhi in peki slovenskih kot tudi afriških dobrot. Soglasno smo ugotovili, da smo še vedno najboljši v degustacijah vseh teh. Posledično v očeh domačinov verjetno sodimo v kategorijo odprav, ki so pojedle daleč največ mišk, chapati-jev in arašidovega masla ter jagodne marmelade – če nismo z minimalno eno pollitrsko marmelado in pol in prav toliko arašidovega masla na teden celo absolutni zmagovalci.

Da imamo v sebi malo tekmovalne žilice, se je poleg količine zaužite hrane izkazalo tudi pri številu blogov, ki smo jih objavili. To je namreč že naša 10. objava, kar nas verjetno postavlja na prvo mesto med vsemi odpravami.🎉🎊🎈

Da se ne vrti vse samo okoli tekmovanja oziroma podiranja rekordov pa so za naše predvsem psihično zdravje poskrbeli dvigi cen transportov in posledično manjši upad števila pacientov. Vse to je pripomoglo, da je bilo delo na kliniki prijetnejše: umirjeno in kratko, a sladko! S skupnimi močmi smo v 12. tednih oz. 60 delovnih dneh uspeli pregledati 3922 registriranih pacientov, oskrbeti 837 kroničnih ran, 108-krat pomagati otrokom v programu za podhranjene otroke, vsak torek organizirali jutranjo telovadbo, ob tem pa vsakodnevno pregledali oziroma oskrbeli še kakšnega neregistriranega bolnika – seveda se je kakšen junak našel tudi čez vikend.

V vsem tem obdobju smo tako pomagali številnim neverjetno hvaležnim pacientom, ki so nam v znak zahvale prinesli tudi različne domače pridelke: od sladkega krompirja, avokadov pa do jajc, nekateri tudi živali. Še dobro, da niso vsi vedeli, da se počasi poslavljamo, kajti drugače bi lahko naši dragi kolegi, ki bodo nadaljevali z delom v januarju, poleg klinike in vseh ostalih premikajočih nadlog skrbeli tudi za našo novo farmo.

Kot vam je že vsem dobro znano, smo se tekom odprave spopadali tudi s številnimi preživetvenimi izzivi. Od pomanjkanja tekoče vode in elektrike pa vse do nenehne borbe proti bolj ali manj zaželenim na različne načine v različnih habitatih migajočim tropskim bitjem, ki so nam povzročala preglavice tako v naših bivanjsko-delovnih prostorih kot tudi kar se tiče našega zdravstvenega stanja. A tudi na tem področju je čas prinesel svoje. Hišne miši smo deratizirali, na nič-hudega-hoteče gikone, orjaške mravlje in ščurke ter neumorne komarje smo se navadili, kakšni žabici, ki je priskakljala v hiško, pa smo pomagali najti pot na svobodo. Tudi malarije, ameboze in podobne stvari smo uspeli s skupnimi močmi (za nekatere bolj, za druge manj boleče) pozdraviti, tako da smo se proti koncu odprave z vso floro in favno prav lepo spoprijateljili in z njo zaživeli v prijetnem sožitju.💪

Tako kot se leto počasi izteka, lahko tudi jaz počasi zaključim našo afriško basen. Vsem vam dragi bralci smo neizmerno hvaležni, da ste nam z lepimi besedami in željami, s finančno oziroma materialno pomočjo ali pa samo z dobrimi mislimi pomagali, da smo odpravo lahko izpeljali in zelo uspešno pripeljali do konca ter tako uresničili naše sanje. Ob vsem tem pa smo poskrbeli tudi za nekatere izboljšave, za katere srčno upamo, da se bodo nadaljevale tudi po našem odhodu. Tekom delovanja v Barchando Dispensary-ju smo delo na kliniki organizirali tako, da imajo kronični pacienti konstantnost zdravnika, ki točno pozna plan njegovega zdravljenja; dopolnili lekarno z vsemi potrebnimi zdravili in pripomočki, ki so trenutno na voljo; po skoraj letu nedelovanja popravili lučko na nepogrešljivem mikroskopu; se odločili, da pred prihodom prihodnje odprave umerimo vse merilce krvnega tlaka; uredili in nadaljevali s programom za podhranjene otroke – v kolikor je bilo potrebno, smo otroke naročili tudi dvakrat tedensko; izvajali dnevno oskrbo kroničnih ran; uvedli zelo dobro sprejeto torkovo jutranjo telovadbo in zamenjali še preostali slamnati del strehe naše hišice. Ob vsem tem pa smo vzdrževali in se trudili ohranjati lepe odnose z vsemi zaposlenimi in domačini, kar je za vsakodnevno in tudi nadaljnje delo daleč najbolj pomembno. Srčno upamo, da nam je to tudi uspelo. Z zadovoljstvom v vseh nas se na tej točki še enkrat lepo zahvaljujemo prav vsakemu izmed vas in vas lepo pozdravljamo ter vam želimo vse lepo in uspešno v letu, ki prihaja!🥂👊

Lana, Ester, Neža in Žiga

Vozi Miško!

Tako, po dvotedenskem pisateljskem postu smo se odločili, da je treba zamujene bloge nadoknaditi, kot se zagre. To vključuje pogostejše objavljanje ta teden. Danes smo preživeli zadnji delovni dan na kliniki. Vtisi so še preveč sveži, zato pisanje na to temo prelagam na naslednji blog.

Prejšnji vikend smo se spet odpravili v Kisumu; med vožnjo sem razmišljala, da mi je cesta od Majiwe do Kisuma že popolnoma domača, po njej sem se namreč peljala že desetkrat. Seveda z različnimi prevoznimi sredstvi: matatu, avtobus, avto, kombi, šolski avtobus in nenazadnje tudi taksi-rešilec. Ker so bili zadnji zapisi malo manj medicinski, je prav, da v tokratnem blogu opišem še eno plat dela v Majiwi – nujne vožnje v bolnišnico.

Kot se nekateri še spominjate, je nam najbližja bolnišnica v Bondu, z avtom približno 15 minut oddaljenem mestecu. V prav to bolnico sem prvi delovni dan na piki pikiju poslala gospo (s sumom) na urosepso (ki je srečno prispela do bolnišnice, tam pa so na naše veselje nadaljevali z antibiotiki in tekočinami v žilo). Žal pa z večino oskrbe v Bondu nismo zadovoljni, zato smo skoraj vse paciente napotili v javno bolnišnico v Kisumu. Večinoma so se pacienti tja odpravili sami, najrevnejšim smo dali tudi denar za prevoz.

V treh mesecih pa smo imeli nekaj tako nujnih primerov, da je bil potreben takojšnji prevoz v Kisumu z našim spremstvom. Takrat se na pomoč pokliče našega taksista Johna, pacienta spravimo na zadnje sedeže, včasih mora v prtljažnik še ogromna jeklenka s kisikom, včasih se tja hoče usesti kateri izmed sorodnikov…

…in divja vožnja se lahko začne! Seveda tudi pri najbolj nujnem prevozu ne gre brez obveznega postanka na bencinski črpalki. Ob tem postanku sama mrzlično iščem varnostni pas in si ga pripnem kljub Johnovim prijaznim zagotovilom, da mi policija res ne bo težila, če nisem pripeta, saj smo ja na nujni vožnji! Postanek izkoristim tudi za merjenje vitalnih funkcij in predvsem za avskultacijo, ki je med vožnjo zaradi hrupa nemogoča. Cesta je sicer precej široka in dokaj ravna, občasno se na njej najde kakšna luknja. Ker merilci hitrosti v večini avtomobilov ne delujejo, imajo v Keniji drug domiseln način omejevanja hitrosti – ležeče policaje. Ti so krivi za občasno slabost, ko John divje zavira in speljuje, jaz pa poskušam brskati po literaturi in hkrati razmišljam, če sem na kaj pozabila. Ob posebno velikih policajih poskočijo in se premetavajo tudi pacient, jaz, Žiga, jeklenke s kisikom, merilec za tlak, infuzije… Nekje po pol ure vožnje zagledam ‘morje’ (Viktorijino jezero), ko se peljemo mimo čudovitih hribov, posejanih z zanimivimi balvani, je pred nami samo še pol poti! Promet se malo gosti in prehitevanje postane malo bolj adrenalinsko. Še križišče z zavojem v desno, dvopasovnica, krožišča (kjer peljemo v levo!), letališče, krožišča, delo na cesti… in uspelo nam je!

Na sprejemnem oddelku pacienta registriramo, ga predamo (včasih hitreje, včasih počasneje, veliko težav predstavlja zdravljenje s kisikom in priprava jeklenke s kisikom v primernem času – beri <45 minut…). Temu sledi umirjena vožnja nazaj v Majiwo in nadaljevanje dela v ambulanti, kot da se ni nič zgodilo.

Pa še nujni primeri, pri katerih sem prisostvovala:

1) oktober: 20 letni fant pride na pregled zaradi otekanja ustnega dna od prejšnjega večera. Težav z dihanjem (še) nima, težko govori in požira. Postavimo sum na Ludwigovo angino, stočimo antibiotik in se odpeljemo. Med vožnjo se pacientovo stanje na naše veliko olajšanje ne poslabša.

2) november: 13 letnega fantka pripeljejo zaradi napetega trebuha, bolečin, šibkosti. Ob pregledu je fantek prizadet, ima povečana in boleča jetra, hudo hipoglikemijo, nizko saturacijo… tokrat med transportom poskakujeta jeklenka s kisikom in infuzija (ki pušča in me celo pot tušira), v vrečki imamo se dodatno dozo glukoze. Tokrat ob prihodu v bolnico spoznam, da je vzpostavitev delujoče jeklenke s kisikom zelo zahtevno opravilo.

3) november: starejšega gospoda pripeljejo zaradi oslabelosti, kašlja in težkega dihanja. Diagnoza je jasna – pljučnica. Ker so svojci malo bolje situirani, ga že do naše klinike pripeljejo s taksijem. Prevoz torej imamo. Ker gospod potrebuje kisik, se na vožnjo tokrat odpravi Žiga, ki se pozno popoldne vrne s prazno jeklenko.

4) december: mlajšo zensko z motnjo zavesti svojci kar prinesejo v ambulanto. Ob pregledu je neodzivna, zdravimo jo za malarijo in tifus. Med transportom dobi epileptične napade, vendar kljub temu srečno prispemo do bolnice, v nekaj dneh popolnoma okreva.

Kot ste verjetno razbrali, je bila vožnja v taksi-rešilcu kar stresno opravilo. Vsekakor pa to ne velja za druga prevozna sredstva, ki smo jih v treh mesecih preizkusili. Osebno so mi bile najbolj pri srcu vožnje s piki pikijem, motorčkom, na katerega lahko spraviš poljubno število ljudi, kavč, pujse, kokoši, pacientko z urosepso… Največkrat smo se z njih peljali na relaciji Majiwa – Bondo in Majiwa – Ndori. Vožnja je ravno prav hitra; umirjeno si ogleduješ bujno zeleno pokrajino, čutiš veter v laseh in mahaš otrokom, ki imajo ravno dovolj časa, da te kriče pozdravljajo z mzungu, za ‘what’s my name’ pa že zmanjka časa.

Tudi matatuji so bili (vsaj na začetku odprave) kar doživetje v stilu ‘kako spraviš slona/žirafo v hladilnik?’. Mislim, da je bil rekord 22 potnikov, natlačenih v kombiju s približno 15 sedeži in nizkim stropom. V zadnjem času je nadzor na cestah strožji, zato zdaj v matatuju sediš na svojem sedežu, pripet pa moraš biti z razpadajočim varnostnim pasom.

No in spet se lahko vrnem na prejšnji vikend v Kisumu ter na nevihtno vožnjo v tuk tuku. Kaj več si lahko ogledate v spodnjem filmčku.

Naslednja stopnja preizkušanja kenijskih prevoznih sredstev nas čaka že v nedeljo, ko letimo v Mombaso. Juhej!

Oriti Majiwa in hakuna matata!

PS: epilog si preberite v našem naslednjem blogu.

Neža, Ester, Lana, Žiga

Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.

Štirje mzunguti grejo v petek popoldne v bolnico v Kisumu in vprašajo ali lahko morda govorijo z radiologom in če je slučajno mogoče opraviti bris rane za mikrobiološko preiskavo z antibiogramom.

To ni afriški vic, ki ga radi pripovedujejo v teh krajih, ampak splet okoliščin, ki so ob združevanju pobožne želje zgodnjega zaključka delovnega petka z zamudo prevoza na opravke v Kisumu pripeljale do uvodnega scenarija.

Razen občasnega bolj ali manj namenoma smešnega obraza, smo vam na slikah verjetno vedno videti veseli. Pozor pozor, temu ni vedno tako! Kljub vsemu, kar smo že po- in prehvalili, se nam tukaj podajajo tudi različne situacije, zaradi katerih ne skačemo od navdušenja. Prav se mi zdi, da dobite tudi vi, naši zagreti bralci, vpogled v drugo plat bivanja in dela tukaj. Ne bom zgubljala besed o tem, da tudi Slovenci med sabo včasih ne govorimo istega jezika oz imamo vsaj vsak svoj dialekt; bolj se bo šlo za to, kako nas včasih pri delu (na že tako visoke temperature) kaj dodatno pogreje.

Pred slabim mesecem dni so se pogoji prevoza s t.i. matatuji (javni prevoz s kombiji) spremenili. Obratno sorazmerno s padcem dovoljenega števila potnikov (po novem sme na vsakem sedežu sedeti le ena oseba, nezaslišano!) so seveda narasle cene, kar je pripeljalo do nuje po premišljenem razpolaganju z denarjem. V širši okolici so hitro zakrožile govorice o zastonj kliniki, kjer za razliko od ostali dispanzerjev izdajamo namesto receptov tudi zdravila, zato pacienti raje zberejo denar le za prevoz in pridejo k nam. Ob tem pričakujejo, da bomo v enem ambulantnem obisku rešili vse njihove težave, ki jih ni malo, trajanje le-teh pa je vse od enega dneva, tedna, do “ vse se je začelo leta 1988, ko…”.

Žal je obseg naše lekarne omejen in moramo v določenih primerih hočeš nočeš napisati recept. V teh primerih nikoli nismo 100% prepričani, če bojo res šli do lekarne in zdravilo kupili. Zgodilo se je, da je mama za lastnega otroka vprašala, če lahko mali z malarijo namesto recepta za sirup dobi vsakodnevno injekcijo za en teden, kajti nakupa si ne more privoščiti. Takrat se vprašamo ali bodo pacienti res dobili ustrezno zdravljenje; resnica je, da tega ne moremo vedeti in upamo, da smo bili v procesu pregovarjanja dovolj prepričljivi. V kolikor ocenimo, da je to za njih prevelik zalogaj, jim tudi finančno pomagamo.

Kot smo verjetno že napisali, so tako naša oprema in preiskave kot tudi znanje omejeni. V kombinaciji s potencialno resnimi težavami to pripelje do potrebe po napotitvi k  specialistu. V Sloveniji se pogosto zgodi, da je napotitev zelo dobrodošla, če ne celo včasih izsiljena, tukaj pa veljajo popolnoma drugačna pravila igre. Pacient, ki ga pošljemo naprej, je velikokrat razočaran, v finančni stiski ali pa ne razume, da njegovo zdravstveno stanje zahteva bolj ali manj nujno hospitalno ali specialistično obravnavo. Ponovno nastopi pregovarjanje in z njim vse naše veščine prepričljive komunikacije, dobra volja prevajalke in optimistično upanje, da bosta napotnica in njen lastnik dosegla naslovnika. V kolikor nam vibracije v ambulanti dajejo občutek, da se to ne bo zgodilo, se posvetujemo z domačimi strokovnjaki in če le gre, zdravimo ambulantno; v nasprotnem primeru pa namenimo del zbranih sredstev za hospitalne obravnave.

Tak primer je pacient z nizkim tlakom, bolečimi in povečanimi jetri, vidno shujšan in s sladkorno boleznijo, ki pride (presenetljivo) z že opravljenim ultrazvokom trebuha, ki kaže na hepatitis. Bolan je eno leto, stanje se počasi slabša, na izvidu ultrazvoka preberem, da svetujejo laboratorijsko določitev jetrnih testov. Ob slabem splošnem stanju gospoda v spremstvu dveh sinov 24/10 napotim v bolnico v Kisumu. 30/11 istega gospoda pripeljejo z avtom do klinike, češ da je zelo šibek. Z nosili ga iz avta nesemo do ambulante, ker ne  more hoditi.

V roke dobim svojo napotitev, ugotovim, koga imam pred sabo in že se mi prižge rdeča lučka. Začnem spraševat: »So bili v bolnici?« Niso. V bistvu so, ampak v drugi, sredi novembra, in to zato, ker je bil oče nezavesten. Tam so zdravili vztrajajočo hipoglikemijo in ne, ob jetrni bolezni in zelo nizkih vrednostih krvnega sladkorja nihče ni ukinil zdravil za diabetes. En dan prej, 29/11, so v drugi bolnici ambulantno opravili preiskave, ki sem jih naštela v prvi napotitvi in še nekaj drugih. Od tam so jih napotili v drugo bolnišnico, vendar so se odločili, da je ta (10 min vožnje od naše klinike) predaleč in so raje naslednjega dne prišli v naš dispanzer. Brez presenečenja ugotovim, da izvidi res kažejo na hepatitis, oslabelost bi pa lahko bila tudi na račun pridružene nizke vrednosti kalija. Dobi infuzijo, počuti se malenkost boljše. Gospodu in družini ponovno razložim, da tega ne moremo zdraviti v ambulanti in da mora v bolnico. Po dodatni uri pogovarjanja in prepričevanja ne vem ali bojo tokrat šli ali ne.

Posebna razlika je tudi “samostojnost” otrok in končno se lahko navežem nazaj na uvodni vic! 8-letni Gavin že leto dni prihaja sam zaradi oskrbe rane na prsnici, ki se prav tako že vsaj leto dni gnoji. Sam prihaja zato, ker živi relativno blizu, ker tukaj to tako pač gre, zadnje čase pa tudi zato, ker je njegovo mamo (vdovo) pretepla tašča in že nekaj tednov sploh ne more na noge. Po enomesečni odsotnosti se je konec novembra Gavin le prikazal na prevezi, iz nove rane na prsnem košu je tekel gnoj. Nihče od nas ni točno vedel, kaj vse se je dogajalo z njim od poškodbe junija 2017, tudi prejšnje odprave ne, vedno so do nas prišle največ polovične informacije. Po ponovnem pregledu njegovega kartona na kliniki, hišnem obisku in posvetu z domačim kirurgom smo se odločili, da gremo še isti petek po zgodnjem zaključku dela z Gavinom vsi v Kisumu, poskusimo opraviti že dolgo planirano CT preiskavo prsnega koša (nujna, če bi ga kdorkoli ponovno operiral) in obenem  podaljšamo naše vize. Super načrt, ki je žal popolnoma propadel iz več razlogov. Ko smo že skoraj sedeli v avtu, nas je Gavinov stric vprašal, če bi morda imeli s sabo vso njegovo zdravstveno dokumentacijo. Kmalu po odhodu smo med papirji našli vsem nepoznane slike in odčitek CT-ja, opravljenega 2.11.2018. Ker smo bili že na poti, smo se odločili, da se vseeno ustavimo v bolnici in poskušamo za posvet dobiti kirurga. Za absces je Gavin prejemal že toliko antibiotikov, kot jih še (upam) nihče izmed vas ni; različne penicilinske in cefalosporine, metronidazol, klindamicin, eritromicin, celo karbapeneme. Zaradi tega smo ob še preveč realni možnosti razvoja odpornih bakterij želeli marčevski bris z izvidom popolnoma občutljivega zlatega stafilokoka ponoviti. Ne boste verjeli ampak petek popoldne tudi v Keniji ni optimalni čas za premik v prometu iz točke A v točko B, tako smo do bolnice prispeli okoli 4h in seveda nismo mogli urediti ničesar. Prav tako tudi viz ne, za katere so se nam zlagali, da jih zadnji mesec dni podaljšujejo samo še v Nairobiju. Naj vas pomirim, da smo birokratski zaplet rešili en tedeni kasneje in bomo lahko 30.12. namesto v zapor mirne duše in čiste vesti stopili na letalo domov.

Razlike z domačim okoljem so številne in velike, lotevamo se jih z mešanico frustracije, smeha in jeze (v zaporedju pojemajoče pogostosti). V katerem svetu si ob obisku družinskega zdravnika ne želite napotnice za to in za ono? Zagotovo ne v našem, kjer je zdravstvo zastonj. V katerem bi si mislili, da lahko tujega otroka vzamete s sabo v avto in ga na lastno pobudo odpeljete uro in pol vožnje stran na preiskave? V bistvu je glede na njegovo trenutno družinsko situacijo dobro, da smo lahko to vzeli v svoje roke, čeprav prvi poskus ni bil uspešen. Gavin se je “na izletu” z nami sicer imel vrhunsko, na koncu smo si vsi privoščili tudi sladoled. Medtem ko zanj poskušamo najti pot do ozdravljenja, prihaja na preveze malo bolj nasmejan, mi pa bomo v prihodnjih dneh nadaljevali z našim delom v upanju, da še kakšnemu bolniku pričaramo nasmeh na obraz.

“Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.” (Afriški pregovor)

Ester, Lana, Neža, Žiga

 

 

 

 

Izgubljeni v prevodu

“Daktari.” Beseda, ki v obliki zvočnega valovanja večkrat dnevno zavije v moja ušesa in preko zunanjega sluhovoda potrka na vrata slušnih koščic. Temu sledi aktivacija množice celic in njihovih neverjetnih komunikacijskih mrež, ki besedo v nanosekundah povežejo s prvimi asociacijami. Afrika. Safari. Možje v bež uniformah z velikimi žepi in s konkretnimi čevlji. Levi. Opice. Vse te so plod dolgoročnega spomina, ki sem ga v letih svojega zgodnjega otroštva kar globoko zakoreninila v za to pripravni del inzule možganov. Otroški spomini ostanejo za vedno. Vsaj tako pravijo?! 😝

Govorim namreč o dobrih 50 let stari TV seriji, ki se je proti koncu prejšnjega tisočletja v obliki ponovitev kdaj pa kdaj vrtela tudi na Kanalu A. Takrat kot 4-letniki, navdušeni nad življenjem in z žarom v očeh, smo se vsak vikend znova in znova veselili, da bomo spet videli nove vragolije mogočnih živali. Levi, tigri, sloni, opice,… so našo otroško radovednost aktivirali do te mere, da smo si vedno našli tudi bralca, ki je z branjem podnapisov naredil našo afriško dogodivščino popolno. Zdaj, po cca. dveh desetletjih pa sem prišla do spoznanja, da sem 20 let živela v zmoti, pomanjkanju informacij in znanja, h kateremu je najverjetneje pripomogla tudi bujna mladostniška domišljija. Daktari v swahiliju namreč pomeni “doktor” oz. “zdravnik” in ne vse drugo, kar je povezano s safarijem.

Kot ste verjetno razbrali, bo tokratna tema bloga tekla predvsem o komunikaciji in razumevanju ter pomembnosti uspešnosti teh dveh prvin sporazumevanja. Brez tega namreč lahko nenevarno več let živimo v zmoti (kot jaz in Daktari), končamo kje drugje kot smo si zamislili (plantaže čaja in vasica sredi ničesar) ali pa nehote s pacientom ne govorimo istega jezika – medicinskega, da ne bo pomote. V ta namen se učimo vseh načinov prejemanja in oddajanja informacij, med drugim tudi jezikov Luo in Swahili, ki se uporabljata v naši regiji.

Vse skupaj se je začelo že v naši prelepi Sloveniji. Med vnetim pakiranjem smo ugotovili, da smo nekje na podzavestnem nivoju lepo povezani, medtem ko zna biti uspešna medsebojna komunikacija kar lep izziv. Dostikrat torej ugotovimo, da razmišljamo o istih oz. podobnih stvareh, kot da bi bili vsi eno, vsake toliko pa nas kot strela z jasnega presenetijo trenutki, ko kateremu izmed nas med pogovorom preprosto ne zasveti lučka. Iskanje vzroka temu verjetno nima smisla, podobno kot iskanje igle v senu, kajti smo vsak svoj unikat, vsak s svojimi možgani, s svojimi spretnostmi povezovanja informacij v celoto in to nas dela NAS NAS – neverjetne in zanimive, pustolovske in zabavne. Kot primer temu lahko navedem primer “svečke za skalo”, ki nekaterim članom odprave še vedno ni ravno najbolj jasen.

Če smo se hitro naučili, da je izmenjava informacij zahtevna že na nivoju istega jezika, kako velika (glede na svečke za skalo) je potem šele tujejezična prepreka?

Dnevno nam le-ta predstavlja velike izzive. Že večkrat omenjene prevajalke so zlata vredne, vendar tudi z njihovo pomočjo nam težavnost komunikacije ni prizanešena. Vedno nasmejano pomagajo pri pretoku informacij preko pregrade med bolnikom in nami, pri tem pa še malo prefiltrirajo vsa sporočila. Presejanje pri vseh mogočih nepotrebnih jamranjih je vsekakor zelo dobrodošlo, vendar si lahko predstavljate, kako poteka tovrstni prenos vprašanj in odgovorov: kot igra telefonček. Nikoli pravzaprav ne dobiš izhodiščnega sporočila. V igri se temu smejiš, tukaj pa je stvar malo bolj resna.

Ob vsakem stiku s pacientom moraš imeti na pecljih skoraj vse čute – hote ali nehote. Vid in sluh sta daleč najpomembnejša in neprecenjliva čuta, ki delata na 120%. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na voh, za katerega bi si človek včasih želel, da ne bi obstajal, vendar ko odigra pomembno vlogo v procesu pridobivanja informacij, si hvaležen tudi zanj.

Hitro smo ugotovili, da je družabna igra Activity najboljši trening za sestavljanje zgodbe v celoto. Besedna in nebesedna komunikacija, pantomima, spuščanje zvokov in risanje ter pomoč soigralca (pri nas prevajalke) omogočijo, da se koščki v mozaiku sestavijo v bolj ali manj zaključeno celoto. Žal nikoli nismo 100% prepričani, da so vse informacije, ki jih dobimo točne, odgovori na naša vprašanja so dolge zgodbe o čisto drugih stvareh ali pa prevajlke zaidejo iz naše rdeče niti na čisto nepomembno stvar. Kljub temu, da si prizadevamo, da do tega ne bi prišlo, je to del našega vsakdana. Vsi, ki delamo v zdravniških vodah, vemo, da je jemanje dobre anamneze tudi doma za marsikoga precejšen zalogaj, zdaj pa si lahko predstavljate, kakšen zalogaj je dobra anamneza in dober status sredi Majiwe? Iz srčnega šuma se lahko zelo hitro znajdemo v velikem komunikacijskem šumu.

Da do tega ne bi prišlo se eni bolj drugi manj pridno učimo jezikov, ki jih govorijo naši bolniki in tako se jim še dodatno približamo in gradimo trden mozaik skupaj.

Sprva je naše besedišče obsegalo okvir osnovnih malarijskih simptomov, kmalu pa smo se spraševali, zakaj se vsi bolniki pišejo enako oziroma podobno, kar nas je spodbudilo k raziskovanju jezika luo. Tako smo besedni zaklad poglobili še z novimi izrazi.

Medicinski izrazi

slovensko luo
Glavobol Whichbar
Bruhanje Ng’ok
Vročina Liet
Mrzlica Koyo
Kašelj Ahonda
Driska Diep
Bolečina Rama
Huda bolečina Rama kabesa

Priimki

slovensko – rojen/a … luo (fant – punca)
Med 4. in 8. uro zjutraj… Omondi – Amondi
Med 9. in 12. uro… Onyango – Anyango
Med 12. in 15. uro… Ochieng’ – Achieng’
Med 15. in 18. uro… Odhiambo – Adhiambo
Med 19. in 24. uro… Otieno – Atieno
Med polnočjo in 4. uro zjutraj … Oduor – Aduor
Med dežjem oz v deževni dobi… Okoth – Akoth
Z obrazom navzdol… Ouma – Auma
Na poti… Oyoo – Ayoo

Iz dneva v dan pobiramo nove termine, ki prijadrajo v naša ušesa in tako se znamo že zmenit za delno poln tank goriva in barantat z domačini. V spodnjih tabelah se lahko tudi sami poigrate in se naučite par osnovnih besed in izrazov, ki vam bodo zagotovo prišli prav, če obiščete te prelepe kraje ali pa če na vaše dvorišče zavije kakšen razigran Afričan.

Pozdravi

slovensko luo
Dobro jutro! Oyaure!
Dober večer! Oimore!
Nasvidenje! Oriti!
Kako si? In nade?
Dobro. An maber.
Kaj je novega? Wach mane?
Zdravo! Je kdo doma? Lahko vstopim? Hodi.
Dobrodošel. Machiegni.
Malo počakaj. Rit matin.
Koliko si star? In gi higni adi?
Kako ti je ime? Nyingi en ng’a?
Hvala. Erokamano.
Prosim. Machiegni.
Oprosti. Mos.

Dnevi v tednu

slovensko luo
Ponedeljek Wuok tich
Torek Tich ariyo
Sreda Tich adek
Četrtek Tich ang’wen
Petek Tich abich
Sobota Ngeso
Nedelja Jumapil

Številke

slovensko luo
1 Achiel
2 Ariyo
3 Adek
4 Ang’wen
5 Abich
6 Auchiel
7 Abiriyo
8 Aboro
9 Ochiko
10 Apar
11 Apar gi achiel
12 Apar gi ariyo
20 Piero ariyo
21 Piero ariyo gi achiel
22 Piero ariyo gi ariyo
30 Piero adek
31 Piero adek gi achiel
100 Mia achiel
110 Mia achiel gi apar
200 Mia ariyo
1000 Elfu achiel

Uporabnejše besede

slovensko luo
Jutro Okinyi
Večer Odhiambo
Noč Otieno
Jutri Kiny
Vsak dan Pile pile
Belec Mzungu
Zdraviti Chango
Prijatelj Osiep
Pij dovolj vode. Modhi pi mang’eny.
Odpri usta Ng’am dhogi
Sedi Bedi
Lezi (na hrbet) Nind (ataro)
Pogoltni Mwony
Prsni koš Kor
Trebuh Ich
Uho It
Srce Adundo
Primi Maki
Primi tukaj Ma’ka
Pridi Bi
Počasi Mos mos

Družinski član

slovensko luo
Žena Chi
1. žena Mikayi
3. žena Reru
Mož Dichwo
Fant Wuowi
Dekle Nyako
Otrok Nyathi
Zadnjerojenec Chogo
Sin Wuod
Hčerka Nyar
Brat Owad
Sestra Nyamin
Babica Danah
dedek Kwara
Vnuk/-inja Nyakwar
Stric Nera
Teta Waya

Erokamano! Oriti!

Lana, Ester, Neža, Žiga

 

Kenijska plemenska raznolikost

Tokratni blog bo bolj ‘etnološko-antropološko’ obarvan, govora bo namreč o plemenih v Keniji. Kot večina afriških držav, so bile tudi države meje Kenije narisane s strani kolonialistov, ki seveda niso upoštevali nikakršnih plemenskih mej oz. območij. V Keniji naj bi živelo 42 plemen, ki na grobo izhajajo iz Nilotične ter Bantu skupine. Seveda vam v tem blogu ne bom opisala vseh, osredotočila se bom le na bolj znane.

Pa začnimo s plemenom Luo, ki je naseljeno na zahodnem delu Kenije ob obali Viktorijinega jezera (tudi na območju, kjer živimo mi). Je četrto največje pleme v Keniji. Eden najbolj znanih pripadnikov je verjetno oče bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame. Tudi sicer je bilo kar nekaj pripadnikov politikov in aktivistov v času kenijskega boja za neodvisnost.

Nekoč so bili pripadniki Luo predvsem živinorejci. Po epidemiji živalske kuge konec 19. stoletja so prešli na ribištvo in agrikulturo, s čimer se ukvarjajo še danes. To opažamo tudi mi, saj so ribe iz Viktorijinega jezera velikokrat na jedilniku 🙂

Značilno za pleme Luo je tudi velika povezanost in pomembnost celo precej daljnih družinskih vezi. Na posesti družine Gaya denimo živita gospod in gospa Gaya, ki sta za vse ostale člane babica in dedek, ne glede na to, kako blizu so si po sorodstveni liniji.

Znani so tudi po tem, da ne izvajajo obrednega obrezovanja; namesto tega deklicam in dečkom ob prehodu v odraslost izpulijo 6 spodnjih sprednjih zob. Delno naj bi to počeli tudi iz praktičnih razlogov – svojci so lahko bolnega ali starega družinskega člana pitali kar skozi škrbino, ravno dovolj veliko za tipične skodelico v obliki lija (osebno tega pri starejših bolnih pacientih s tovrstno škrbino še nisem poskusila, znana sem po tem, da se raje odločim za iv kanal:) ). Ko smo obiskali Kit Mikay (svete skale v okolici Kisuma), nas je po balvanih vodil starejši gospod s prav tako škrbino.

Prejšnji vikend smo obiskali Masai Maro, kjer se nahaja eden najlepših afriških nacionalnih parkov. To območje poseljujejo pripadniki enega izmed najbolj znanih afriških plemen – Masaji. Predstavljajo le 2% populacije, znani so predvsem po rdečih oblačilih, nakitu živih barv in neustrašnosti in brezkompromisnosti v bojih. So živinorejci, ki živijo v skupnosti v manjših vaseh. Še vedno prakticirajo obredno obrezovanje za fante in dekleta. Živijo v monogamni skupnosti, mož si lahko privošči več žena, če ima več glav živine ali če je dober bojevnik. Moški skrbijo za živino, lov, ženske pa kuhajo, skrbijo za otroke. Ko se vsake nekaj let preselijo, so ženske tiste, ki zgradijo nove hiše (prebivališča so iz lesa in blata, zaradi termitov imajo omejen čas trajanja). Fantje morajo za prehod v odraslost za nekaj časa oditi v gozd in sami preživeti, na koncu morajo upleniti leva.

Njihova tradicionalna hrana vsebuje veliko mesa: govedine, ovčetine in kozjega mesa.Iz kulturnih razlogov ne jejo piščančjega mesa – redijo jih namreč samo za trgovino z drugimi plemeni. Za prehrano uporabljajo tudi živalsko kri, ki jo zmešajo z mlekom. Zanimivo je, da živali, ki ji puščajo kri, ne ubijejo (ste vedeli, da lahko krava brez posledic izgubi približno 5 litrov krvi?!).

V zadnjih letih Masajem del prihodka prinaša tudi turizem. Obiskali smo tipično masajsko vas, za kar smo seveda morali plačati. Pokazali smo nam tipični ples, vžig ognja samo z lesom ter notranjost tradicionalne hiše. Zanimivo se nam je zdelo, da Masaji (kljub napredku in modernizaciji) ne hodijo k zdravniku. Za zdravje je zadolžen vrač, ki pozna zdravilna zelišča in obrede. Med našim obiskom smo poizkusili naravno zaščito proti komarjem. Ker izmed nas nisem najboljša tarča zanje, težko rečem, če stvar deluje 🙂 Celoten obisk vasi je na nas pustil precejšen vtis. Zdi se, da turizem uničuje tradicionalen način življenja. Zaradi nacionalnih parkov so Masaji prikrajšani za zemljo, ob vhodu v park Masajske ženske prodajajo nakit in blago, okolica parkov je prepolna turistov. Kljub vsemu pa turizem paradoksno pomaga ohranjati stare običaje, saj je med turisti veliko zanimanja za prikaz pristnega načina njihovega življenja.

 

Kikuyu predstavljajo največje pleme v Keniji (22% populacije), živijo predvsem na območju Mt Kenya ter v večjih mestih. So najbolj vplivno pleme, prvi predsednik Kenije Jomo Kenyatta ter njegov sin Uhuru Kenyatta, zdajšnji predsednik, izhajata prav iz tega plemena. Tudi Kikuyu obredno izvajajo cirkumcizijo.

Nazadnje je treba omeniti tudi obalo, ki je kulturno precej drugačna od preostanka države. Ljudje na tem področju ne izhajajo iz skupnega plemena, vendar so povezani zaradi kulture in jezika – Swahili, ki je (poleg angleščine) tudi uradni jezik v Keniji. Razvil se je kot sredstvo komunikacije med Perzijci, Arabci in Portugalci (ki so prvi kolonizirali Vzhodno afriško obalo). Beseda swahili je arabskega izvora; tudi sicer ima veliko besed korenine v arabskem in perzijskem jeziku. Na obali je skozi stoletja potekala živahna trgovina z začimbami, zlatom, lesom, slonovino, nosorogovimi rogovi in nenazadnje s sužnji. Še danes na obalnem območju živijo večinoma muslimani, večkulturni vpliv pa se kaže tudi v arhitekturi, prehrani in kulturi.

(povzeto po Lonely planetu in Wikipediji)

V tem dobrem mesecu in pol smo že dobili vtis o raznolikosti te države; tako geografsko, jezikovno kot ‘plemensko’. Verjamem, da nas čaka še veliko dogodivščin, o katerih boste brali v prihodnjih blogih.

Hi mzungu, how are you?

Mogoče vas preseneča, da še naprej vztrajamo pri pogostem obdarovanju sveta s poskusi amaterskega pisateljskega udejstvovanja, ampak mi smo klepetavi ljudje s plastičnimi možgani (ne, ta drugi pomen) in bujno domišljijo in imamo pač dosti za povedat.

Vsak dan se nam na srebrnih krožnikih ponujajo anekdote, ki čakajo, da jih eden izmed nas zabeleži v nesmrtno pisano besedo. Včasih gre to v e-mail, včasih v skupni dnevnik, včasih v pogovor s prijatelji; za blog filtriramo samo najboljše in najslajše pripovedi, crème de la crème, da si lahko ob vsaki novi objavi spečete kokice, nalijete kozarec poljubne pijače in preko Narnjine omare skočite v naše udobne ampak večinoma umazane zelene hlače od uniforme.

 

Če je kdo zaradi slik prejšnjega tedna zaskrbljen glede vsebine, brez strahu! Ta blog bo o ljudeh.

Vsi vemo, da smo si ljudje različni. Ko hodimo na ulici in se ozremo naokoli, je na prvi pogled najbolj očitna razlika včasih starost, včasih barva las, včasih višina; ko se pa štirje mzunguti (belci) znajdejo sredi vasice v zahodni Keniji, domačini dokaj hitro ugotovijo, da smo bili med podeljevanjem melanina na malici.

Navadno najbolj očaramo otroke, seveda pa ne spet vseh. Njihov odnos do nas je kot veliko drugih stvari v družbi na spektru. Na enem koncu najdemo malega pikca, ki pride iz Marvinove ambulante in zagleda enega izmed nas na hodniku. Za trenutek zamrzne, na njegovem obrazu se začudenost počasi ampak neprizanesljivo začne spreminjati v čisto grozo. Sledi hiter obrat in sočasni diathlon neutolažljivega joka in teka nazaj proti ambulanti k mami. Druga skrajnost je otrok, ki te zagleda, in mu višja sila potegne ustna kota narazen. Nato bolj ali manj sramežljivo stopi do tebe in ti pomaha, te prime za roko ali ti reče “Hi, how are you?” ali “What’s your name?” ali včasih tudi “What’s my name?”. Brez sramu priznam, da se na zadnje vprašanje pogosto smejem in se včasih malo pohecam. Vse to se nam redno dogaja na kliniki, na izletih, najpogosteje pa na jutranjih sprehodih. Takrat se zna zgodit, da nas kdo kar prime za roko in se za par sto metrov veselo druži z nami.

Kot se za vsak spekter spodobi sicer nihče ni pribit na enem ali drugem koncu. Tako sta na primer enkrat v spremstvu mame prišla brata, stara 3 in 7 let. Oba sta imela v laboratoriju potrjeno malarijo, oba sta potrebovala injekcijo antimalarika. Starejši se je nasmihal in sam odgovarjal na vprašanja, mlajši je pa ves čas zelo previdno opazoval vsako mojo potezo. Odločila sem se, da bom izkoristila “pridnost” večjega, naj bratcu pokaže, da igla ni nič hudega. No, zgodi se, da se človek v trenutku presoje krepko zmoti. Takoj, ko je starejši skočil na posteljo in ugotovil, kaj se bo zgodilo, je začel jokat in se otepat, tako da sta ga morali mama in prevajalka držati na miru. V tem času se je tamali, ki je pozorno preučil dogajanje, odločil, da se on tega ne bo šel in brez besedice enostavno odkorakal iz ambulante. Ko je vsebina brizge dosegla tarčno mesto pri starejšem, smo opazili, da malega ni. Vsi smo ga začeli iskati; vedela sem, da so ga našli, ko sem od zunaj zaslišala dretje nekoga, ki se z vsemi močmi bori za življenje. Tokrat so otroka držali trije in komaj nam je uspelo: milo povedano proti volji je prejel zdravilo. Še v solzah so ga spravili s preiskovalne mize in mama mu je rekla, naj se mi zahvali. Njegovega šmkrastega in vdanega “erokamano” ne bom nikoli pozabila 😂

Posebej zanimivo je tudi medkulturno sporazumevanje. Večinoma se sicer pogovarjamo v angleščini, trudimo pa se, da sproti širimo svoje Luo besedišče. Tako se pregled začne z “good morning” ali “nade”, zaključi pa z “oriti” – nasvidenje (za razširjen prispevek o lokalnem jeziku še ni čas, bo treba malo potrpet :)). S pridom koristimo tudi nebesedno sporazumevanje: otroke radi pozdravljamo s petko ali s trkom pesti (t.i. punch 👊), nekateri odrasli pacienti pa so nas naučili tridelnega rokovanja. Pri jemanju anamneze je pa najpomembnejše opazovanje pacienta, ki, med tem ko razlaga, tudi doživeto kaže kje je bolečina in kam se širi (ponavadi sta odgovora povsod in povsod). Čedalje manj nas preseneča, da nam kdo pove kaj tudi v slovenščini. Ko je s pacienti gužva, nas prevajalke včasih okoli 14h kar naženejo, ker je vendar ob 13h “kosilo time”. Zjutraj nas včasih William pričaka z novico, da “very sick punčka” z malarijo in visoko vročino že leži v ambulanti. Sosedova mladina nam tudi že maha adijo in čau, tako da se res počutimo doma.

 

Niso pa vsi krasni ljudje, s katerimi mi je v čast preživljati čas, rojeni v Keniji. Trije so sedeli poleg mene na letalu in si z mano delijo…hočeš nočeš bolj ali manj vse 😁 Med sabo smo si precej različni in hkrati podobni, malo kot koščki zloženke; vsakemu štrlijo ven robovi na drugačen način, zložimo pa se v tako sliko, ki je abstraktna pisana mojstrovina za v okvir in na steno sredi dnevne sobe. Na kliniki si med seboj pomagamo, se posvetujemo in skupaj odločamo, kako bomo obravnavali zahtevnejše bolnike (to niso vedno tisti, ki bi na triaži dobili višjo stopnjo nujnosti, da ne bo pomote). V prostem času kot že rečeno predvsem kartamo, beremo, skupaj pogledamo ali prespimo kakšen film, redno neredno ponavljamo snov, včasih si pa s svojimi posebnostmi gremo ravno dovolj na živce, da drug drugega prisilimo širiti cono udobja, se malo premaknemo, zbrusimo, in že je puzzle spet cel. Imamo se pa tako radi, da smo splanirali skupne aktivnosti nekje do penzije; mogoče bo blog tudi po decembru ostal živ 😇

Da zaokrožim, hočem samo še povedat, da sem ponosna članica najjače ekipe ljudi z bistrimi glavami in ogromnimi srci; moje bo od hvaležnosti in navdušenja kar počilo, če ne neham nakladat ♥️

Nič nas ne sme presenetiti!

Še en teden je mimo in že je prišel čas za nov blog. Med razmišljanjem kaj naše bralce zanima, se mi je porodila ideja, da še malo predstavim, kaj počnemo med delovnim časom, katere programe izvajamo in kako poteka naše delo.

Delovni dan se po kratkem jutranjem razvajanju s hrano kar hitro začne. Naše prevajalke Lillien, Caren, Zipporah in Phoebe začnejo ob 8:00 z registracijo pacientov, kar obsega merjenje krvnega tlaka, temperature in telesne teže. Nekateri pacienti so že naši stari znanci, veliko  se jih prvič pripelje tudi iz bolj oddaljenih krajev. Nujnejše paciente nam pošljejo najprej, večkrat pa dobimo pacienta v zelo slabem stanju že takoj, ko zjutraj vstopimo v kliniko. Taki primeri nam dodobra dvignejo nivo adrenalina in kortizola (stresnega hormona) za cel dan.

Lana, Neža in Ester – vsaka v svoji ambulanti sprejemajo paciente in jih že napotujejo na različne laboratorijske preiskave, medtem ko sam, zunaj pod krošnjami (praktični razlogi – lahko si predstavljate zakaj sem zunaj) skrbim za program kroničnih ran, ki je bil nekoč samo ob ponedeljkih, sredah in petkih, vendar je zaradi povečanega števila pacientov in kompleksnosti ran zdaj na dnevnem razporedu. Pri pacientih je največkrat prisotna komorbidnost (najpogosteje okužba z virusom HIV, venska insuficienca in srpatocelična anemija) kar celjenje precej upočasni. Vsak dan imamo nove paciente s hudimi kroničnimi ranami, saj se prebivalci ne zavedajo pomembnosti pravočasne strokovne obravnave in pridejo šele, ko je rana (ali bolezen) v že zelo slabem stanju. Tako se mi je že (večkrat) zgodilo, da pacienti pridejo prvič »samo na prevezo«, v bistvu je pa njihovo zdravstveno stanje že precej hudo in zahteva intravensko zdravljenje (antibiotično in/ali analgezijo) in takojšnjo napotitev v bolnišnico. Nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo.

Večina ran je okuženih, le-te zdravim s sodobnimi oblogami iz Slovenije in antibiotiki. Pacienti imajo zraven še bolezni, ki jih pri nas ne vidimo, kot je na primer limfatična filariaza ali elefantiaza:

Zanimiv je tudi pojav t.i. tropskih ulkusov, ki so v danih okoliščinah precej pogosti. Največkrat manjše rane se zaradi slabih higienskih razmer hitro okužijo in se zato težje celijo.

Pogoste so tudi opeklinske rane. Oče je otroka pripeljal šele 14 dni po poškodbi:

 

Prejšnje odprave so nekatere paciente s kroničnimi ranami naučile, da si naredijo prevezo kar doma. Tako privarčujejo denar za prevoz in hodijo samo na tedenske kontrole ter lahko sami skrbijo za svoje zdravje tudi, ko ni odprave. Nekateri so res vestni in napredek je viden.

Teden nam popestrijo tudi občasne akutne rane; največkrat so to poškodbe z mačetami (s katerimi urejajo okolico in občasno ubijejo mačko) ali pa poškodbe s piki pikijem (motorno prevozno sredstvo), ki jih je toliko, da ima bolnišnica v Kisumu posebej oddelek za piki piki poškodbe. Take rane naša kirurginja Lana z veseljem zelo lepo zašije.

Drugi program, ki se že dalj časa izvaja ob četrtkih, je program za podhranjene otroke. Veliko jih ima namreč prenizko telesno težo ali pa je sploh ne pridobivajo. Otroke tedensko tehtamo in jim ponudimo energijsko bogat plumpy nut, ki je mešanica arašidovega masla, mleka v prahu, sladkorja in rastlinskega olja. Z veseljem ga pojejo (in občasno tudi mi), nekaj ga dobijo tudi za domov.  Nekaterim damo tudi beljakovinsko bogati porridge (žitno kašo) in denar za nakup mleka. Če nam čas le dopušča, se z njimi igramo ter poskušamo stimulirati njihov motorni razvoj. Otroke Lana tudi pregleda, nekatere pošljeva v laboratorij, saj imajo pogosto slabokrvnost, malarijo in virusne okužbe. Na par mesecev dobi cela družina za povrh še protiparazitni dodatek.

Ester, Lana in Neža večkrat med pregledom malih pacientov zaradi drugih zdravstvenih težav podhranjenost tudi odkrijejo in vključijo otroka v program. Take otroke stehtamo, izmerimo jim telesno višino in preverimo, v kakšnih razmerah živijo.

Kot smo že v prejšnjem blogu zapisali, smo v tretjem tednu našega bivanja prišli do spoznanja, da ima večina pacientov težave z bolečinami v križu in hrbtu (podobno kot pri nas :P). Zato smo se odločili, da žrtvujemo 30 minut jutranje sieste in se skupaj z njimi razgibamo. Testni dan smo opazili neverjeten odziv in zdaj skupno telovadimo vsak torek zjutraj. Pacientom se zdi precej zabavno in se vadbe radi udeležujejo.

Naše delovnike končujemo približno ob 17 uri. Pacientov je vedno več, saj jim nudimo zastonj kvalitetno zdravstveno obravnavo. Prihajajo iz vedno bolj oddaljenih krajev, nekateri se namreč  v eno smer vozijo tudi več ur – tako imamo potrditev da delamo dobro in učinkovito, hkrati pa delovni dan zaključimo zelo utrujeni. Med vikendi se zato malo sproščamo in se večkrat odpravimo na krajši ali daljši izlet. Ampak to je že nova tema za nov blog.

Hakuna matata

Žiga, Ester, Neža, Lana

Favna presenečenja

Počasi mineva že prvi mesec naše afriške pustolovščine in tako je napočil čas, da vam predstavimo tudi kaj drugega kot samo medicinsko oziroma delavno plat naše odprave. V 30-ih dneh se nam je nabralo veliko zanimivih zgodb tako na kliniki kot izven nje – nekatere so vam znane že iz predhodnih objav, druge pa naj ostanejo skrite za kasnejše pripovedi.

Tokrat vam bomo predstavili predvsem naš prosti čas, pustolovščine in čar, ki nam ga prinaša življenje na posesti družine Gaya ter v bližnji okolici.

Marsikdo, ki nas spremlja, se verjetno sprašuje ali lahko človek, navajen ugodja, čistoče, tople in tekoče vode ter elektrike, preživi oziroma se navadi na vse kenijske izzive. Odgovor na tako vprašanje je pritrdilen. Nekateri člani odprave prej, drugi nekoliko kasneje. Predvsem je zanimivo opazovanje gibanja krivulje jamranja in številčnosti besed na to temo glede na dolžino bivanja v naši zdaj že čisto domači hišici. Sprva je bilo besed ogromno. Za moje pojme kar malo preveč, vendar je čas prinesel svoje. Tudi najtrši oreh se tukaj sčasoma omehča, tako kot po 14ih dneh popolnoma nezreli avokado, ki ga odtrgaš na enem izmed sprehodov.

Navadili smo se na večere brez elektrike, na dneve brez tekoče vode, na zunanji wc s ščurki in na tuširanje z vrčki vode, kjer smo veseli, če v času pred odstranjevanjem zgornjega sloja umazanije s svojega telesa deluje elektrika, ki pripomore k temu, da si vodo lahko segrejemo v grelniku in se tako razvajamo s toplim “tušem”, kar je v času tropskih neviht pravi luksuz. Zelo so nam v pomoč tudi čelne svetilke, ki nam v takih trenutkih osvetljujejo pot in prostor. Tako lahko pretečo “nevarnost” celo zagledamo, ne le slišimo ali občutimo.

Le kdo bi si mislil, da lahko človek v tako hitrem času spremeni svoje standarde in optimistično gleda na stvari, ki so se nam prvi dan morda zdele nemogoče. Naj vam podrobneje predstavim eno izmed njih. To je doživljanje našega toaletnega prostora. Kot mnogi že veste, naš wc leži tik ob živi meji, približno 50 m stran od našega bivalnega prostora, je betonsko grajen in oblikovan v obliki polžka. Po ozki potki se vsakič znova z rahlim občutkom strahu sprehodiš v skrivnostni prostor, kjer nikoli ne veš, kaj te v njegovem osrčju pričakuje. Ko v nadaljevanju poti narediš obrat za 180 stopinj, te čaka trenutek resnice. Po nekaj sekundah se ti čutnice za gledanje v temi prilagodijo na prehod iz svelega v temno in izostri se ti slika wc-ja na štrbunk, kjer v njegovi globini skoraj ne vidiš dna. Preko dneva imaš običajno družbo mravelj, muh in kakšnega gikona, ob tem te mogoče preseneti tudi ščurek, ki je zgrešil svojo nočno izmeno. Takoj ko se zvečeri pa se življenje v tem skrivnostnem svetu prebudi, kar močno zmanjša obisk tega drugače oz. predvsem v jutranjih urah kar zelo zaželjenega prostora. Po tem ko se ti slika skristalizira in se spoprijateliš z okolico, se postaviš v smuk prežo in karseda hitro opraviš vse, kar je za opravit in ciljno črto prečkaš zadovoljnega obraza. Nekega jutra sem doživela preblisk, kako svojim kolegom oziroma zdaj že družinskim članom predstaviti 5 dobrih lastnosti taistega wc-ja. Vsi so planili v smeh in niso mogli verjeti svojim ušesom, kajti bili so prepričani, da mi jih ne bo uspelo našteti. Vendar sem jih s svojim optimizmom šokirala. Te lastnosti pa naj zaenkrat ostanejo še skrivnost.

No, mislim, da je počasi čas, da zamenjam temo. Torej, kot vsi že veste, nam tukaj ni hudo. Zaenkrat smo še vsi bolj ali manj zdravi in siti! Jaa, nihče od nas ne strada! Naša kuharica Maggie nam trikrat dnevno pripravlja odlične tradicionalne kenijske obroke, katerim sledi kratka siesta in košček ali dva ene izmed slovenskih dobrot, ki v povprečno 14-ih dneh pripotujejo v Kenijo. Hvala vsem za pošiljke!💛 Tako imamo v krvi dovolj glukoze za vse podvige, ki si jih zadamo! Od dela na kliniki, pospravljanja hišice ali pranja oblek, miselnih partij šaha, taroka, machiavellia, briškole ali trešeta, hitrih iger enke in junglee speeda, ustvarjanja figuric iz papirja, ki mu sledi bitka s papirnatimi raketami, do umirjenih bralnih in risalnih uric, masaž, klepetov in poležavanj v visečih mrežah ali na ležalkah ter ogledov dobrih filmov ali serij.

Seveda pa v prostem času nismo pozabili na zdrav duh v zdravem telesu. Po prilagoditvi na tropski pas in njegovo klimo, delu in po uspešni zmagi nad miškami smo končno našli čas tudi za rekreacijo. Zdaj že pridno hodimo na redne jutranje sprehode, kjer iz čudovite in le naravnih zvokov polne narave ter čistega zraka počasi in prijetno prebujamo celico po celico. Popoldne pa vsake toliko pomigamo tudi z malo večjo hitrostjo. Če nam čas in vreme dopuščata, se poženemo v lažji tek po bližnjih vasicah, kateremu sledijo vaje za krepitev mišic in kasnejše raztezne vaje. Tako smo na dobri poti, da v poznejših letih ne bomo imeli toliko muskoloskeletnih bolečin, kot jih imajo mnogi naši pacienti, zaradi katerih smo v torek prvič izvedli jutranjo rekreacijo in raztezanje pred našo kliniko. Odziv je bil res neverjeten! 💪

Tudi ob večerih nam ne zmanjka idej. Vedno okusni večerji sledi včasih krajše, drugič daljše druženje, nato pa spanje in s tem nabiranje moči za nove zmage, vendar nekateri niti preko noči ne ostanemo mirni. Od zdaj že malo preteklega preganjanja miši, branja knjig, premetavanj po prekratki postelji pa do doživetih sanj in nezavednih pogovorov. Kot vidite, nam dolgčas še ni bilo.

Verjetno se sprašujete tudi, kako je poskrbljeno za naše zdravje. Poleg polnovrednih obrokov in predvsem po zaslugi izvrstno zdrave jagodne marmelade, arašidovega masla ter margarine s kar šestimi vitamini, se včasih razvajamo tudi s pravimi tropskimi sadeži, ob tem pa se občasno pokažemo tudi kakšnemu sončnemu žarku. S tem si pridobimo vse potrebne vitamine in minerale, ki pomagajo levkocitom in ostalim krvnim celicam ter transmiterjem, da se vseskozi borijo proti mikroskopskemu delu tukajšne flore in favne. Prav tako se zaenkrat ne predamo notranjim, predvsem črevesnim, prebivalcem. Vseke toliko družno zavijemo v našo lekarno in preventivno vzamemo kakšno protiparazitno slaščico. Malarija pa je do petka ostajala uganka… V pričakovanju prvega padlega borca smo pridno jemali profilaktično terapijo, ki je bolj ali manj uspešno držala eritrocite v enem kosu, v petek pa smo doživeli prelomni dogodek. Stopnjevanje slabega počutja preko dneva, ogled razmaza kaplje krvi in nasvet Marvina so kar se da hitro pripomogli k odločitvi o prejemu prvih dveh intramuskularnih injekcij antimalarika. Hmm, le kdo sta bili prvi žrtvi?🤒

Lana, Ester, Neža, Žiga

Nevsakdanji vsakdan

Pozdrav!

Sicer sem drugi blogovski zapis hotela začeti z opisom običajnega dneva, vendar nas je danes presenetilo nujno stanje, ki mi je dodobra dvignilo pulz in ga moram zato opisati že takoj v uvodu. Zjutraj je kot prvi pacient v ambulanto prišel 20-letni bolnik z veliko oteklino pod spodnjo čeljustjo, bolečinami, vročino ter težkim požiranjem. Težave so se začele večer prej. Posumili smo na Ludwigovo angino, hitro potekajočo bakterijsko okužbo ustnega dna, ki se zaradi zaprtja dihalne poti lahko zaplete z dihalno stisko. Fant je pri nas dobil intravenske antibiotke, nato smo ga po hitrem postopku odpeljali v eno uro oddaljeno bolnico v Kisumu. Ob tem smo imeli ves čas pri sebi improviziran set prve pomoči za konikotomijo, vendar na srečo se oteklina ni večala, do težav z dihanjem med vožnjo ni prišlo in tako je set (na srečo) ostal nedotaknjen. To je bil naš prvi transport v Keniji.

Tako, sedaj lahko nadaljujem z opisom običajnega dneva na kliniki:

Zjutraj nas zbudi zvonjenje bližnje cerkve, dnevna svetloba ali Hačaturjanov Sabre dance na Žigovi budilki, ki neumorno igra in ob tem zbudi vse ostale, le lastnik si vzame čas, da jo sliši in po parih minutah, ko se zave, da to niso sanje, tudi ugasne. Po branju, sprehajanju ali poslušanju glasbe sledi zajtrk. Najraje imamo vroče miške s cimetom (mandazi) ali palačinke, ki jih z lahkoto pospravimo z nepogrešljivima arašidovim maslom ter izvrstno ter popolnoma naravno jagodno marmelado. Po obvezni (zaenkrat še slovenski) kavi sledi delo na kliniki.

Delo poteka v štirih ambulantah; Ester in jaz sva najbolj veseli internističnih pacientov, Lana ob tem z navdušenjem kaj zašije, Marvin pa občasno izpuli kakšen zob, z nasmehom pacientom dodeli očala ali nam ‘konziliarno’ pogleda raznovrstne kožne spremembe. Zunaj pod krošnjami se pod strogim Žigovim očesom izvaja program kroničnih ran. Ob četrtkih poleg vsega ostalega izvajamo tudi nutrition program za podhranjene otroke.

Nepogrešljiv je tudi naš laborant William, ki dela krvne razmaze za malarijo, pod mikroskopom pregleda urin in blato. Na voljo imamo še urinske lističe, hitre teste za HIV, streptokokni antigen, tifus, H. pylori ter hemoglobin. ‘Preprostejše’ paciente pošljemo v Bondo (bližnje mesto) na rentgen, ultrazvok… Zahtevnejše pošljemo v Kisumu, kjer je večja in bolje opremljena bolnica.

Vsak dan postreže z nekaj zanimivimi primeri:

– Gospa je prišla na pregled zaradi trebuha, ki je vedno bolj napihnjen. Ob pregledu je Ester opazila zelo veliko pulzirajočo maso v trebuhu in pacientko seveda pod nujno poslala v Kisumu.

 

– Imeli smo tudi kar nekaj primerov hude anemije: nosečnico z vrednostjo hemoglobina 33 g/L, fanta, ki že več let krvavi iz nosu, njegov hemoglobin je znašal 19 g/L. Zadnji je bil fantek s kwashiorkorjem – beljakovinskim tipom pohranjenosti,  ki je podrl rekord anemičnih: 12 g/L. Vse smo pod nujno poslali v Kisumu.

– K nam je na prvo prevezo prišla starejša pacientka. Na našo grozo je imela na prstih desne noge ter na delu stopala suho, ponekod pa že vlažno nekrozo. Gospo smo po začetku antibiotične terapije in analgetski mešanici pod nujno poslali v Kisumu.

 

Pri sporazumevanju s pacienti nam pomagajo prevajalke Lilian, Caren, Phoebe in Zipporah. Kljub temu včasih pride do presenetljivih anamnez, šumov v komunikaciji ali obojega.

Prejšnji teden je k meni prišla starejša pacientka, ker jo je mačka ugriznila v prst. Prst je bil že kar otečen, zato sem jo z antibiotikom poslala v bližnjo bolnico na kirurški pregled rane ter eventuelno cepljenje proti steklini. Čez nekaj dni se je vrnila s prošnjo za povrnitev stroškov cepljenja. Ker v Bondu niso poizvedeli o okoliščinah ugriza, sem jo o tem povprašala ob kontroli. Izkazalo se je, da je bil ugriz njene domače mačke sprovociran, (ker se ji je le-ta podelala v hiši), gospa je mačko za kazen tepla. Na vprašanje, kakšna je mačka zdaj (ali ima sedaj kakšne znake stekline??) nisem več mogla dobiti odgovora, ker jo je moja starka ubila z mačeto (!!!!!!!).

Pa še k ostalim novicam:

  • V soboto smo pridno pospravili celotno kliniko. Sedaj imamo pospravljeno lekarno, police s povoji, šivi in ostalim medicinskim materialom. Žiga je s pomočjo sicer popolnoma neuporabnih rektalnih cevk in silver tapa vzpostavil aspirator na nožni (!) pogon. Upam, da nam ga ne bo treba uporabiti za kaj drugega kot za fotoshooting 🙂
  • Nihče še nima malarije, kljub temu, da je inkubacijska doba že potekla! Stave so že padle.
  • Boj z mišmi se zaenkrat razpleta v nam ugodno smer. Za tiste, ki niste sledili tej pomembni temi spodaj prilagam povzetek.

Zgodba se začne v ponedeljek 1.10., se stopnjuje že več kot en teden, vrhunca najverjetneje še ni dosegla… Po prijetnem delu v kliniki Žigu na hrbet pade miš (kar je tudi v ruralni Keniji redkost). Po nekaj presenečenih krikih in skoku na kavč se vsi počasi pomirimo. Žiga kasneje mišim napove vojno, kar zaznamuje dobršen del našega prostega časa prvih treh tednov. Prvi korak je zamenjava slamnatega nadstreška in tepihov, ki so pritrjeni pod strop. In res, kenijski delavci so veliko bolj efektivni kot slovenski, v enem samem dnevu podrejo slamnato streho nadstreška, odstranijo preproge in dogradijo zid prav do strehe in s tem zagradijo prehod mišim. Problem tega dejanja se pokaže že prvo noč, saj ugotovimo, da smo si miši zagradili v hišo (ponoči precej glasno rajajo, grizejo in mečejo koščke ometa na tla). Žiga v nadaljevanju konzultira in debatira s kenijskimi ter slovenskimi izkušenimi iztrebljevalci miši. Sklepi: miši imajo rade ocvrtega piščanca in arašidovo maslo, kar lahko izkoristimo za vabo. Čez en teden pade sklep, da je treba kupiti strup za miši. Žiga po nasvetu lokalnih iztrebljevalcev naredi papirnat krožniček in ga potrese z varfarinu podobnim strupom (ker bojo potem miši vedele, da je strup za jest, ker je na krožničku). Seveda so krožnički zjutraj na tleh, prav tako zrnca strupa. Zato Žiga pripravi pojedino z arašidovim maslom in ‘goji jagodami’. Seveda na krožničku:

  • Počasi se učimo Luo. Najbolj nas fascinirajo priimki naših pacientov – rojen zjutraj, rojen kot drugi dvojček, rojen med dežjem, rojen s popkovnico okrog vratu… O tem pa bolj podrobno v enem izmed naslednjih blogov.

 

Kot verjetno lahko razberete, se imamo v Majiwi zelo lepo. Kljub temu, da smo šele na začetku svojih poklicnih poti, smo tukaj v veliko pomoč. Ker je zdravstvo v Keniji večinoma privatno, smo eni redkih, ki nudimo preglede, določena testiranja in zdravila zastonj. Nekaterim nudimo tudi denarno pomoč za hospitalizacije, preiskave ali zdravila. Ker pa so naša sredstva omejena, se moramo pogosto odločati in tehtati, kateri pacient si določene stvari dejansko lahko privošči in kateri ne. To je zame tudi najtežja in najbolj nehvaležna plat našega dela tukaj.

S temi mislimi počasi zaključujem naš drugi blog.

Erakamano (hvala) za branje 😀

Neža, Ester, Lana, Žiga

 

Dobrodošli v Keniji!

Ko ti med vzletom z Istanbulskega letališča Imagine Dragons-i pojejo “I keep falling down” z naraščajočim pathosom in se ti zdi, da ti bo zaradi spremembe pritiska notranje organe povleklo narazen, se zgodi, da se premo sorazmerno z oddaljevanjem od tal slabša občutek anksioznosti, ki leze iz zgornjega dela trebuha preko pretesnega prsnega koša naravnost v glavo. Takrat te prešine lucidni trenutek zavedanja koga in kaj puščaš za sabo in širina tega, čemur letiš naproti, malo kot Simba v Levjem kralju, ki z očetom gleda proti senčni meji svojega bodočega kraljestva. Obrambni mehanizmi v možganih se hitro vklopijo in je trenutek mimo; spet ne veš, kaj je tvoja vloga na svetu. Kar ni slabo: vsa vrata ostajajo odprta in odkorakaš po hodniku naprej v smeri zagotovo nore dogodivščine s trimesečnim rokom uporabe. Metaforično, seveda, ker si privezana na letalu eno vrsto pred dvema malima otrokoma, od katerih je vsaj en nujno za previt.

Da se ne spuščamo pregloboko v svoje mešane občutke; po pristanku v Nairobiju v soboto ob 2h ponoči in čakanju na avtobusni postaji do 7.30 in 10 urah avtobusa, smo končno prišli na cilj in se srečali s člani prejšnje odprave ter spoznali vse zaposlene in družino Gaya (in s spoznali mislim, da smo drug drugemu povedali svoja imena in si jih v naslednjem tednu počasi zapomnili). Nadia, Peter, Urška in Tajda so nas ob druženju zvečer z obvladovanjem nam novih zdravstvenih problemov kar dobro prestrašili. Ko so naslednji dan odšli in nas pustili same, smo izkoristili nedeljo za nakup nekaj nujnih zdravil, ki jih je zmanjkalo (uganete? Seveda – antimalarike!), uredili kliniko, »pospravili« svoj nov domek in si z Marvinom (zaposlen na kliniki, on ostaja tudi takrat, ko ni nobene odprave) ogledali bolnico v bližnjem mestu Bondo.

In že je prišel čas, da se zjutraj oblečemo v uniforme in začnemo 💪

Naše delo – poročilo prvega tedna

Prvi dan smo obravnavali 70 pacientov, med drugim tudi dve nujni stanji. Kako je to izgledalo? Sploh na začetku smo bili precej negotovi, za večino pacientov smo se posvetovali med sabo, brskali po smernicah, pisali domačim strokovnjakom za posamezna področja oz. spraševali starešino Marvina. Gospa z urosepso je potrebovala nujni prevoz v bolnico, tako da smo zaprli infuzijo, povili kanal in že je sedela na pikipikiju (motorno prevozno sredstvo):

Klinika je uradno odprta od 8h do 16h; mi smo prvi dan zaključili obravnavo zadnjega v vrsti ob 18:30.

Število pacientov se je tekom tedna stopnjevalo in v četrtek doseglo 120, vključno z registriranimi, pacienti na prevezah kroničnih ran in naših malčkov, ki so vključeni v t.i. Nutrition programme za podhranjene. Aha pa ob 17:30 smo poslali zadnjega domov 😎 Med tednom je nekaj pacientov potrebovalo parenteralno hidracijo, en pacient kateterizacijo sečnega mehurja, mlajša pacientka z astmo zdravljenje s kisikom, nekaj pacientov s svežimi razpočnimi ranami oz. vrezninami pa šivanje. V petek smo se zmatrano že zelo veselili prostega vikenda in v soboto obravnavali »samo« 17 pacientov.

Naše delo – novo postavljene diagnoze v abecednem vrstnem redu, da zadovoljim svojemu OCD-ju

Angioedem ob jemanju ACE inhibitorjev, Ascaris lumbricoides, arterijska hipertenzija, bakterijsko vnetje srednjega ušesa, diabetes,  diabetično stopalo, edemi ob zdravljenju s kalcijevimi antagonisti, elefantiaza, (sum na) endometriozo, GERB, gingivitis, H. Pylori gastritis, (sum na) hepatitis, HIV, karcinom nosu, karies, lumboishialgija (stokrat), malarija (milijonkrat), (sum na) možgansko krvavitev, nevropatska bolečina, nosečnost, obraba *poljubnega* sklepa, (sum na) pelvično inflamatorno bolezen, pielonefritis, pitiriasis versicolor, pljučnica, podhranjenost, poslabšanje astme, prehlad, (sum na) rak prostate, retenca urina, srčno popuščanje, streptokokna angina, tifus, tropski ulcer, tujek v ušesu, uretritis, uroinfekt, urosepsa, vaginalna kandidoza, venska insuficienca, virusna angina, vrezna rana, (sum na) VSD, zmečkanina z udarnino, zvin gležnja in še kaj, česar se ob pisanju nismo spomnili.

Velikokrat je šlo za kombinacijo, npr. poslabšanje astme s pljučnico in malarijo, malarija z akutno anemijo, malarija z uroinfektom, malarija z malarijo, itd.

Random ekstra zanimivosti:

  • V Majiwi smo zaenkrat uživali v tekoči vodi samo prvi dan svojega bivanja tukaj, od takrat se umivamo s čebri vode iz vodnjaka z dodatkom segrete vode iz grelnika.
  • Elektrika rada gre in pride, zelo nam pridejo prav čelke in luč, ki deluje na sončno energijo.
  • Kljub določenim primanjkljajem, imamo precej dober prenos podatkov (večkrat tudi 4G) na svojih kenijskih sim karticah in vas tako lahko pogostimo z utrinki svojega vsakdanjega življenja tukaj 🖖
  • Za ljubitelje živali: na posesti imamo družbo psov (tudi treh mladičkov 😍), mačk, krav, ovc, koz, kokoši in miši!
  • Miši so si na začetku delile bivališče kar z nami; s prenovo strehe smo upali, da se bodo izselile, zgleda pa, da se je ena vseeno odločila popestriti naše večere in noči.

 

V prvem tednu nas je že nekajkrat malo zabolelo, ko smo se zavedali, da so naša sredstva tukaj precej omejena in da nekaterim pacientov žal ne moremo pomagati. Nekaterim sicer tudi v Sloveniji ne bi bilo pomoči, drugi bi si pa lahko v drugačnih okoliščinah, če drugega ne, vsaj priborili boljšo kvaliteto življenja.

Hkrati lahko rečemo, da smo s svojim delom zelo zadovoljni, hvaležni za priložnost enkratne izkušnje in vedno bolj uigrana ekipa prijateljev ❤.

Nekaj slik z našega potovanja, urejanja klinike in hiše ter prvega tedna dela :

Ester, Lana, Žiga, Neža